Kako sva se z ženo ponovno zbližala

,

Ne, nobenih resnejših težav z edinostjo nisva imela. Na najini lestvici vrednot kotira najin odnos zelo visoko. Zajec tiči v drugem grmu. Midva sva se zbližala fizično, dobesedno, ena na ena.

Moj način življenja, ki vključuje sedeče delo in ljubezen do dobre hrane, je na meni začel puščati posledice. Tega sem se podzavestno zavedal, naredil pa nič ali zelo malo. S svojo obliko nisem bil najbolj zadovoljen. Pa moja žena tudi ne.

Moja peš hoja v službo, najini sprehodi in pohodi niso imeli večjega vpliva na moje telo. Ko pa se slabih stvari nabere in gre kaplja čez rob, je pa vseeno treba nekaj storiti.

Moje telo – klavrn tempelj

Zalotil sem se, da pred omaro stojim kot kakšna ženska in izbiram. Ne, kakšne barve in kroji gredo skupaj, ampak kaj me najmanj utesnjuje. Groza! Ob neki priložnosti, ko smo sedeli za obloženo mizo, mi je Dani rekel: »O poglej ga, ti tudi delaš reklamo za Renault«. Ozrl sem se navzdol po moji »domovini« in preko napete srajce med gumbi zagledal značilne rombe, podobne oznakam za znamko Renault …

Dodaten opomin, da bo treba nekaj storiti, sem dobil vsakič, ko sva s sinom šla igrat badminton in mi je obloženost okrog trebuha delala težave. Da ne govorim o utrujenosti po obilici dobre hrane, slabem počutju in želji po vse daljši »siesti« po kosilu.

Slabo vest so mi vzbujali tudi vsi svetopisemski odlomki, kjer je omenjeno, da je treba skrbeti ne samo za duha, ampak tudi za telo.

Moje telo je bilo bolj klavrn tempelj. In moj Gospod bi utegnil biti v njem malce utesnjen.

Kljub vsem opozorilom in namigom ni bilo prave volje in motivacije. Do nekega dne ob koncu decembra, ko na klubski mizi v dnevni sobi zagledam knjigo s provokativnim naslovom »Vedno lačni?«.

Malo prelistam, preberem uvodnik in komentarje. Tole bi pa znalo biti zanimivo. Ob vsej teoriji in opisanih praktičnih izkušnjah me je najbolj nagovorilo to, da ob tej dieti ni treba stradati, ampak samo spremeniti vrsto prehrane.

Zakaj pa ne bi poskusil?

Žena je bila takoj za. Odločitev je padla po Novem letu in moja žena se je tega načrtno lotila, z vso skrbnostjo in ljubeznijo, da ne bi njen dragi prehitro obupal. Nič krompirja, testenin, kruha, peciva, alkohola … (o, moj Bog!) … skratka brez ogljikovih hidratov in sladkorja.

Samo meso, zelenjava, mlečni izdelki, jajca, oreščki vseh sort, ter malo sadja, pa še to z omejitvami.  Brez sodelovanja in podpore doma se takšnih stvari ne moreš iti.

Skušnjav je na vsakem koraku polno. Že v prvem tednu so po srečanju zakonske skupine pred mene postavili skledo s čipsom. Oh, ne! V službi je sodelavka praznovala rojstni dan in nosila tortice po pisarnah. Pa ob različnih priložnostih je bilo treba nazdraviti. Še na duhovnih vajah so zjutraj pri zajtrku iz košarice vabile sveže žemljice …

Pred seboj sem imel sliko močnega, odločnega moškega, ki zna sprejeti odločitev, ki drži obljubo in za njo stoji.

Tako kot sem jo dal na poročni dan moji ljubljeni ženi, v dobrem in slabem. Pa saj gre tukaj za moje dobro, za zdravje in  za najino prihodnost!

Vesel sem, da me žena sprejema takšnega, kot sem

Da me ne popravlja in spreminja, ampak mi dopušča, da sam pridem do odločitev in sprememb v svojem življenju. Mi pa trdno stoji ob strani.

In hvaležen sem ji za trud ob vsakdanji pripravi zdravih obrokov, pa da je hladilnik poln prave hrane in da se ji ljubi eksperimentirati z novimi jedmi in celo sladicami.

Navsezadnje se skupaj z menoj trudi tudi na gibalnem področju, čeprav je ona ob svojem delu čisto dovolj razgibana in ji ne bi bilo treba z menoj uganjati fizične aktivnosti. Ima pa me rada. In to mi veliko pomeni.

Počasi se izteka četrti mesec in rezultati se že kažejo. Vizualno, na tehtnici, na počutju, energiji … oblačila so mi spet prav.

Kar naenkrat ima POP (Pogled, Objem, Poljub) povsem drugo dimenzijo. Roke so daljše in objem krepkejši. Mojo najdražjo res začutim v svojem objemu. Tudi zvečer.

In podarjeni dnevi zakonskega življenja imajo spet nov zagon, zavel je svež veter in veseliva se drug drugega, novih izzivov in priložnosti. Vesel sem, da mi uspeva in če me kdaj zamika vrnitev na stara pota se vprašam: Sem sposoben vztrajati v odločitvi? A sem dedec, a nisem? Sem!

P.S. (Mislim, da mi je žena za nalašč nastavila knjigo… 🙂 )

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.