Kako smo si poenostavili življenje v veliki družini

Smo malo večja slovenska družina (malo večja za slovenske razmere). Poleg naju z možem je v družini še 5 otrok v starostnem razponu od enega do devetih let. Živimo na obrobju glavnega mesta. Kot starša petih otrok v okolju, kjer družine s takim številom otrok niso ravno vsakdanje, pogosto dobiva vprašanje: Kako zmoreta? Navadno na hitro odgovoriva nekaj v smislu, da so otroci relativno zdravi, brez kakšnih posebnih omejitev ali potreb, da imamo pomoč pri varstvu …

Opremljeni z življenjskimi veščinami

Osnovo za to, da zmoreva, sva gotovo oba dobila v matičnih družinah, saj naju starši niso spravili le do kruha, temveč so naju “opremili” tudi s potrebnimi življenjskimi veščinami.

Da ta znanja imava, ni samoumevno. Veliko današnjih otrok raste v družinah, kjer jim starši ne znajo priučiti nekaterih osnovnih življenjskih veščin, kot je na primer skuhati si preprosto kosilo ali oprati obleke v pralnem stroju. Ker se nama kot staršema ta znanja zdijo pomembna, so otroci že zdaj vključeni v vsa opravila v hiši in okrog nje. Vsak od njih ima tudi tedensko nalogo (priprava in posprava mize, praznjenje pomivalnega stroja, sesanje), zapisano na tabli v kuhinji. Tedenska zadolžitev je tako samoumevna kot domača naloga za šolo ali verouk. Seveda se kdaj kdo od otrok tudi upre – zadnje čase je moderen stavek: “Jaz nisem suženj v tej hiši!” – vendar te zadolžitve nikoli niso stvar razprave ali pogajanj.

Opuščanje nekaterih “nujnih” opravil

V našem stanovanju nimamo zaves, ki bi jih bilo potrebno prati in obešati. Nimamo preprog, ki bi jih bilo potrebno sesati in čistiti. Nimamo prtov na mizi. In – ne boste verjeli – ne likamo. Ne likamo posteljnine, oblek… Z možem imava večino garderobe v materialih, ki ne zahtevajo likanja. Oken ne pomivamo za “ta velike” praznike, ampak takrat, ko imamo čas.

Spomnim se prvega leta po poroki. Stanovanje sem po vsakem sesanju vedno tudi pomila po tleh. Ko so začeli prihajati otroci, sem bila vesela, če sem uspela vsaj sproti posesati pod jedilno mizo vse, kar je ostalo na tleh po vsakem obroku. Pomivanje tal smo si “privoščili” samo še za velike praznike. Zdaj, ko so prvi trije otroci že toliko večji, se statistika pomivanja tal spet zvišuje (veliko rajši namreč pomivajo tla kot sesajo 🙂 .

Kaj želim povedati? Z možem sva najine navade in pričakovanja prilagodila naši realnosti. Sama sem – perfekcionistka po značaju – imela s tem precej težav. Dolgo si namreč nisem zmogla priznati, da stanovanje pri petih otrocih pač nikoli ne bo tako pospravljeno kot bi si sama želela. Cena vzdrževanja enakega standarda bi bila enostavno prevelika.

V resnici sama ne zmoreva

In sedaj še odgovor na zgornje vprašanje: Kako to zmoreva? Zmoreva zato, ker se učiva ločevati med bistvenim in nebistvenim. V času, ko otroci odraščajo, je več vredno, da skupaj preživljamo čas (lahko tudi pri skupnem opravljanju gospodinjskih opravil!) kot to, da je stanovanje kot iz škatlice.

Zmoreva, ker sva se naučila prositi za pomoč, kadar jo potrebujeva. Ker sva se odpovedala ideji, da zmoreva in morava vse sama. Ker se učiva biti ponižna in sprejeti ponujeno roko.

Zmoreva tudi zato, ker sva najin odnos postavila visoko na lestvico najinih vrednot. Pri tem nama pomagajo zakonska skupina, seminarji, duhovne vaje, zmenki v dvoje … Učiva se odkritega pogovora o tem, kaj si želiva in kaj potrebujeva. Moj mož pravi: otroci bodo enkrat odšli, midva pa bova ostala.

In najbolj bistveno: zmoreva zato, ker vsak dan moliva drug za drugega in za najine otroke. Jih izročava v Božje varstvo. V resnici sama ne zmoreva. Če bi se zanašala le na lastne moči, gotovo ne bi zmogla. (prim. Flp 4,13)

Foto: Marjeta Bec