Sem mama. Sicer šele slaba štiri leta, pa vendar sem mama. Mami. Mamica. Ob bolj neformalnih priložnostih sem »mama, čokata, siva, oklasta zverina«, kot mi pravi moj dvoletnik.
Pestra družinska dinamika z dvema fantkoma
V nedeljo, na materinski dan, sem se zbudila utrujena, pred budilko za k nedeljski maši, s premaknjeno uro. Odtavala sem do stranišča in s strahom pritisnila tipko za splakovanje, ker vem, da moji otroci zaznajo, kdaj se zjutraj prvič premaknem.
Nisem se zmotila, preden sem si uspela umiti roke je bil starejši sinko že pri mojih nogah. Ker se mi ni ljubilo »začet živet«, sem ga povabila v posteljo, kjer sva se udobno namestila, se pokrila in oddremala še eno »kitico«. Komaj sem se obrnila, sem že slišala mlajšega sinka, kako me kliče, da se je naspal in da ne bo več spal in da naj ga pridem iskat v posteljo (iz katere zna sam!).
Oh, kaj bi dala, da bi nehal kričati …
Jutro se ni nadaljevalo nič bleščeče in ni bilo zaznati, da bi se stvari obrnile na bolje.
Polulane hlačke. Lačni otroci. Razpackan zajtrk. Smoothie na puloverju za k maši.
Zamujanje.
»A ‘maš butar’co?« »Ne, misl’la s’m, da s’ jo ti vzel.«
Tek po stopnicah …
Nikjer prostora za parkirat! »Pa dobr’ no! A mor’jo res vsi sam’ za ta vel’ke praznike k maš’! Naj parkirajo doma!«
Res, zelo zgleden kristjan sem … O Bog, daj mi moč, da se neham pritoževati!
Maša je bila lepa. Če odštejem »fajt z butarico«, so bili celo najini otroci tiho in pri miru.
Preblisk v tečnih možganih in drobna dela ljubezni, ki jih zlahka spregledam
In tako sem se kar na enkrat zavedla, da ob meni stoji moški, ki z vso potrpežljivostjo v naročju drži otroka in mu na uho šepeta, kaj se dogaja med sveto mašo. Spomnila sem se njegove jutranje najprijaznejše geste, ko je šel po jokajoče dete in mi ga prinsel v posteljo.
Potem nas je vse objel in poljubil za dobro jutro in spet vstal. Šel je zakurit na drva (ker nama je crknila peč) in si potem po tihem pripravil kavo. Vedel je, da moje najljubše jutranje opravilo pač ni kurjenje. Bil je neopazen, vendar je celo jutro delal, skrbel za nas. Pomagal je Timoteju, da je pojedel zajtrk. Ga dal na kahlico. In jo tudi počistil! S Filipom se je igral, mu posvetil nekaj časa, da sem se jaz lahko v miru uredila. Parkiral je avto dve ulici stran od cerkve, ker je bilo parkirišče popolnoma zasedeno.
Ta moški, moj mož, je preživljal isto jutro, poslušal isto kričanje, skrbel za te iste otroke, pa se ni pritožil. Ni mi pokazal, da je tudi on utrujen. Po tihem in neopazno je poskrbel, da ni bilo še bolj kaotično. In prenašal je mene, čokato, sivo, oklasto zverino!
Nalepše darilo za materinski dan
Po maši sva sedela na sončni terasi, pila topel čaj in jedla jabolka in korenje. Na kar je vstal, se sprehodil do naše stare češnje, se sklonil in nabral nekaj cvetočih trobentic. Skoraj sem že odprla usta in ga »nahrulila« kaj ima za trgat rož’ce na vrtu, ko se je obrnil z ogromnim nasmeškom in mi prinesel trobentice. Zato ker sem rodila njegove otroke. In zato, ker si želi, da bi še kakšnega. 🙂 Objela sva se, potem pa sem z največjim veseljem »požrla« cvetove …
Ja, če kdo, potem si moj čudovit mož zasluži “rože” za materinski dan! Neskončno hvaležna, da smem deliti življenje z njim!
