Kako sem bil ženi hvaležen, da me je narobe razumela

Dr. Emmerson Eggerichs v svoji knjigi »Ljubezen in spoštovanje« navaja, da se moški in ženske sporazumevamo v šifrah, ki pa jih žal, slabo razvozlavamo. Sicer govorimo isti jezik, le izgovorjene besede dojemamo vsak po svoje.

Ali napačno razumevanje drug drugega izvira še iz časov gradnje babilonskega stolpa, ko je Bog rekel: »Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega (1 Mojzes 11, 7)«, ne vem, dejstvo pa je, da se bo prej Kitajec naučil slovensko kot pa bo mož razumel, kaj mu hoče povedati žena. Kajpak ima tudi žena z možem iste probleme.

Že preprosta izjava: »Nimam kaj obleči!« nam razkrije različno interpretacijo. Če to zavzdihne moški, pomeni, da nima več ničesar opranega; če pa ženska, pa pomeni, da nima ničesar novega!

Naj ponazorim še z najinim primerom

Poročena sva 27 let, pa imava še vedno težave z razumevanjem drug drugega. Ne, moja žena ni Kitajka, ampak čisto prava Gorenjka. Sam sem sicer po geografskem poreklu z Ljubljanskega barja, a po četrt stoletja bivanja na Gorenjskem bi lahko Gorenjce učil šparati!

Zgodilo se je takole. Bila sva v običajnem stresnem obdobju, ki ga zakonci doživljamo, ker smo vpeti med svoje otroke na eni strani in svoje starše na drugi strani, nekako med kladivom in nakovalom.

Že nekaj časa sva tehtala možnost, da bi spet šla sama na enodnevni izlet, spotoma pa še na Kurešček ali pa na Goro pri Sodražici, na grob mistikinje Magdalene Gornik. Sam se sicer bolj težko odpravim od doma, ampak ko mi začne vse presedati, je pa že skrajni čas za to.

Ker vem, da me žena noče nikamor siliti, sem ji dal iztočnico.

»Kar nekam bi šel!« sem zavzdihnil. Pričakoval sem, da bo rekla, da pojdiva na Kurešček ali kvečjemu na Goro pri Sodražici. Ne, žena je na mizo položila časopis Družina in rekla: »Poglej, pater Markelj ima v petek pri Svetem Jožefu v Celju duhovne vaje!«

Odreagiral sem kot srna sredi ceste, ko zagleda avtomobilske žaromete: otrpnil sem in izbuljil oči! Ko sem prišel malo k sebi, sem hitel pojasnjevat svojo izjavo; da sem mislil na Kurešček ali pa na Goro, ne pa na duhovne vaje od petka do nedelje! »Saj to je že čez tri dni!« sem še rekel. »Verjetno ima že vse zasedeno!«

»Pokliči in povprašaj,« mi je predlagala žena. »Mogoče ima še kaj prostega.«

Lahko si mislite, kaj je bilo

Šah – mat v naslednji potezi: še vedno je bilo dovolj prostora tudi za naju. Nisem se mogel več izmakniti. Predobro sem se zavedal, da bo žena zagotovo pritisnila pravo tipko (ne bi bilo prvič!), če se bom preveč izvijal. Tako sva šla na duhovne vaje v Celje.

V mladosti sem bil na številnih duhovnih vajah, zadnji dve leti (odkar sva pri DiŽ-u) pa še na petih seminarjih, ampak nikjer – res nikjer ni bilo toliko udeležencev kot na duhovnih vaja v Celju: natanko štirje zakonski pari!

Saj ne, da bi bilo s temi duhovnimi vajami kaj narobe, nasprotno, bile so odlične. Verjetno je bil za slabo udeležbo kriv termin.

In ko sva se v nedeljo popoldne vozila proti domu, sem si moral priznati, da je bilo dobro, da sva se udeležila teh duhovnih vaj. Ženi sem bil celo hvaležen, da me je narobe razumela. Odklop od doma je bil res potreben, nekaj novih spoznanj pa je tudi prav prišlo.

Če nič drugega, sem se naučil, da je besedna zveza »nekam bi šel« preveč ohlapna, in da moram naslednjič povedati točno, kam bi rad šel.

Foto: Unsplash