Številčnejša ko je družina, več je medsebojnih odnosov, veselja, več je praznovanj 🙂 … Pa tudi več prilagajanj, usklajevanj, konfliktov, razočaranj, slabe volje idr. To je sestavni del aktivnega in pristnega družinskega življenja, čeprav si večkrat želim le tistih »ta lepih« trenutkov. Zanje pa se je potrebno včasih kar izdatno potruditi ali pa vsaj pripraviti ustrezno okolje oz. vzdušje.
Izven domače učilnice
Zadnja leta, ko so najini starejši fantje že nekoliko zrasli (trenutno v razponu od šest do dvanajst let), jo moški del družine večkrat odrine kam »na globoko« oz. kot pravimo v »divjino«. Včasih to pomeni taborjenje, bodisi priprava drv (oz. podiranje dreves) ali spanje pod milim nebom, največkrat pa so to hribi. Izkušam, da jim na tak način lahko kot oče dam največ.
Za ustrezno okolje medsebojnih odnosov se je potrebno včasih kar izdatno potruditi.
V naravi se namreč ustvari okolje, ki omogoča oz. zahteva večje medsebojno zaupanje, potrpežljivost, skrb za drugega. Predvsem pa je več medsebojnih pogovorov, bolje prisluhnem otrokom … slednji pa tudi povedo več o njihovem notranjem dogajanju, kaj jih veseli, skrbi, o čem razmišljajo ipd. Zanimivo je tudi zgolj poslušati njihove medsebojne pogovore, pa čeprav so ti včasih le o »zadnjih modnih trendih« v kolesarstvu oz. kmetijstvu. 🙂
Doma za »mizo« ali pa med popoldanskim hitenjem za šolskimi obveznostmi, mi takšnega okolja za odnos (oče-sin) ne uspe vzpostaviti. Treba je zamenjati okolje, treba je iti ven iz domače učilnice. Stvarstvo (in Stvarnik) ponuja številne možnosti.
V naravi se namreč ustvari okolje, ki omogoča oz. zahteva večje medsebojno zaupanje, potrpežljivost, skrb za drugega.
Pod dobrim mentorstvom
Hribe imam resnično rad. Tja rad popeljem tudi najine sinove in na nek način mi dajo vedeti, da se tudi oni tam dobro počutijo. Ni jim težko sredi noči vstati iz tople postelje, se po »vojaško« obleči in podati na pot, … pa četudi slednja traja do večera.
Učimo se opazovati naravne danosti (živo in neživo naravo), biti hvaležen zgolj za nekaj požirkov mrzle vode … ali pa uživati ob zasluženih čokoladnih palačinkah v gorski koči. Tu ni prostora za razvajenost (»tega pa ne bom jedel«), za sebičnost (»jaz bom prvi dobil«) ali pa odmetavanje hrane (oz. ko jo pol »razbrkane« ostane na krožniku) in drugih odsluženih odpadkov. Začasno pomanjkanje »samoumevnih« dobrin je najboljša učiteljica zoper razvajenost in ZA hvaležnost.
Preživel sem šest dni – le iz hvaležnosti
Tako smo jo letos na topel in jasen Mali Šmaren mahnili k sveti maši na Kredarico. Marija je res poskrbela za kuliso (vso lepoto stvarstva tisti dan težko ubesedim), še bolj pa za lepe in iskrene odnose s sinovi. Čeprav je šestletnik po celodnevnem pohajkovanju okrog Triglava potočil tudi kakšno solzo (utrujenosti), pa je ob večernem »eksamnu« rekel: »Ati, ampak bilo je pa res lepo«. Priznam, da sem bil tik na tem, da tudi sam potočim kakšno solzo (veselja).
Na osnovi doživljanj tistega dneva, sem nadaljnjih šest dni lahko živel (odnose) le iz hvaležnosti. Še dobro, da sem si tisti dan naredil izdatno zalogo lepih fotografij. 🙂 Kot pravi znana slovenska pesem, se iz spominov resnično da živet.
No, verjetno se sprašujete, kaj pa je bilo po šestem dnevu? … Zopet »zakonitosti in pasti« domače učilnice. 🙂
Foto: arhiv družine Čelik
