V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo … Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro (1 Mojzes 1,1-31). Že na samem začetku stvarjenja pisec jasno poudari, da je bilo vse ustvarjeno zelo dobro. To v Božji govorici pomeni popolno, v harmoniji, v sozvočju, v edinosti. Predstavljam si, da so bila to res nebesa na Zemlji.
Človek – Božja stvaritev vnese razdor
Bog nato ustvari človeka, jima da popolno svobodo in naroči naj napolnita zemljo in si jo podvržeta. (1 Mojzes 1,28-29). Človek si je zemljo sicer podvrgel, a kot vse pogosteje opažam, predvsem v slabšalnem, izkoriščevalskem smislu. V ospredju nam je predvsem naše koristoljubje, dobičkonosnost, razmišljamo bolj ali manj le, kaj vse bomo lahko »potegnili« iz zemlje. Le počasi se prebuja zavest, kaj oz. s čim in na kakšen način pa mi lahko vračamo zemlji.
Skrb za podvrženo
Z naravo sem povezan že od rojstva. Mirno lahko rečem, da sem jo vzljubil že z materinim mlekom. Starša sta mi privzgojila veselje do obdelovanja zemlje, skrb za njeno lepoto in hvaležnost za to, s čimer nas obdarja (pa ne samo v materialnem smislu). Dala sta mi dobro popotnico.
Ko sem se nekega jutra vzpenjal na bližnji hrib, sam v hvaležnosti res občutil besede, da v njem živimo, se gibljemo in smo (Apostolska dela 17,28). Premišljeval sem, kako in s čim pa jaz lahko vračam Naravi – za vse, kar prejemamo od nje.
»Začel bom s pobiranjem smeti«, sem si rekel. Teh je, na žalost, ob poteh vse več. Nekaj prostora pa se za odpadke vedno najde v mojem žepu. 😊
Čistilna akcija
Začeti je bilo torej treba pri sebi. Sebi privzgojiti to kulturo, čut, skrb za čisto naravo. Kaj kmalu sem s tem »okužil« še ženo; s tem pa nekako samoumevno tudi najine otroke. Med sprehodom imamo sedaj v nahrbtniku že kar pripravljeno vrečko, pa ta včasih postane še premajhna.
Letos smo s sinovi zopet izvedli malo čistilno akcijo. V naši okolici smo ob reki pobirali smeti (ko se sneg odtaja, odpadki kar zbodejo v oči). Prav z veseljem je bilo opazovati otroško zagnanost, tekmovalnost, kdo bo našel oz. pobral več odpadkov. In nabralo se jih je ducat. Po končanem delu sem otroke presenetil še z zasluženo pico. 😊
Povsod, kjer stopi človeška noga
Naša nekultura in brezbrižnost res nima meja. Gledamo in beremo lahko, da se smeti (pa čeprav včasih na mikro nivoju) pojavljajo praktično vse od morskih globin do najvišje strehe sveta. Ne bi razglabljal, da vse to dobimo tako ali tako nazaj na krožnik.
Lansko leto sem med pohodom po Julijskih Alpah »občudoval« iznajdljivost nekaterih planincev … smeti namreč »iznajdljivo« vtaknejo v najbolj skrite skalne kotičke misleč, da se jih ja ne bo videlo; glavno da se jih znebijo. Sploh si ne znam predstavljati, s kakšnim namenom gredo takšni ljudje v hribe. Ne obsojam jih, jih pa res ne razumem.
Moja dediščina
Vsake toliko časa razmišljam, kakšno doto, kakšno popotnico bom kot oče zapustil svojim otrokom.
Največ, kar jim lahko dam, je zgled – zgled vere in spoštovanja vsega ustvarjenega (od človeka naprej … in to od samega spočetja dalje).
In v prvi vrsti je tu gotovo naša okolica.
Kaj jim bo pomagala zapuščina nekaj kvadratnih metrov zemlje ali nekaj evrov na računu, če pa ne bodo znali vzljubiti, spoštovati in ohranjati tistega, v katerem »živijo, se gibljejo in so«.
foto: arhiv družine Čelik
