Vsakič, ko se usedem v prijateljevega rdečega Passata se mi pogled ustavi na lističu, pritrjenem na armaturni plošči. Odlomek, ki je na njem zapisan, se glasi takole: »Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni!« In na koncu doda: »Pri vas naj se vse dela iz ljubezni«. Gre za dva tisoč let star tekst iz Pavlovega pisma Korinčanom, ki pa je za nas, moške, še kako aktualen tudi danes.
Živimo v času, ko so, kot pravi gospa Milena Miklavčič, »postavni, mišičasti in bojeviti Črtomirji iz Krsta pri Savici čez noč izginili, idealni moški pa je postal le še ljubeč, prijazen in pomehkužen kimavček, ki kuha, pere, šiva, pazi na otroke in ne jamra.« Do neke mere je to gotovo res in prijatelj z rdečim Passatom pravi, da si mora, če želi v današnjem času ostati buden, trden, možat, močan in obenem ljubeč varuh svoje družine, Pavlovo navodilo prebrati prav vsako jutro, ko sede v avto.
Danes praznujemo »Jožefovo« – praznik, ko se spominjamo enega takega varuha družine. Čeprav gre za »sveto družino« so bile okoliščine, s katerimi se je ta možakar tedaj srečeval, vse prej kot »svete«.
S svojo zaročenko namreč še nikoli nista »prišla skupaj«, kot sočno pravi Sveto pismo, ona pa je bila kljub temu noseča.
Možje, pomislimo za trenutek, kaj to pomeni… Norme tedanje družbe bi od Jožefa zahtevale, da bi zaročenko Marijo najmanj na skrivaj odslovil. To bi storil kot pravičen mož. Povsem upravičeno bi jo izpostavil tudi javnemu zasramovanju; morda celo kamenjanju, kot je zahtevala Mojzesova postava. On pa je bil poslušen nekemu drugemu glasu. Glasu angela, ki se mu je prikazal v sanjah. Jožef je kot pravi moški, znal s svojimi dejanji kljubovati družbenim normam svojega časa, predvsem pa lastnemu strahu pred nečim novim in negotovim.
Če se navežem na uvodni odlomek – bil je močan in možat, pa vendar ne na mačističen način. Ta možatost je prišla prav iz njegove sposobnosti, da »vse dela iz ljubezni«. Bil je sposoben prisluhniti notranjemu glasu, intuiciji – ki jo imamo običajno bolj za žensko vrlino – , skozi katero mu je spregovoril Bog in se odreči lastnemu udobju. Kmalu za tem je intuiciji prisluhnil še drugič in pravočasno organiziral pobeg ogrožene družine v Egipt, da bi zavaroval komaj rojeno dete. Kot oče, kot varuh, je zavaroval življenje.
Čeprav je bilo Jožefovo življenje skrito – še celo Sveto pismo ne omenja niti ene njegove besede – je s svojimi dejanji in zgledom vzgojil Nekoga, ki je spremenil svet. Možje, očetje; današnje Jožefovo je tudi za nas nova priložnost, da si tudi v današnjem času dovolimo biti pravi moški; dovolimo si biti varuhi, ki smo se pripravljeni odpovedati sebi in se za svojo družino budno, možato, trdno, pa tudi v prisluškovanju Božjemu glasu ljubezni, zavzemamo in borimo.
