Zahvala doma
Obliž na nogi me spominja na prehojeno pot. Nalepil sem ga na boleče mesto in bolečina je izginila. Spet sem bil kot prenovljen. Korak je postal bolj sproščen in pot lažja. Bog, hvala ti za življenje, hvala, da sem bil med izbranimi. Hvala ti za vse, kar sem in kar imam. Nič mi ne manjka.
Na poti
Vsem je skupno eno. Vsi smo bratje v veri, vsi smo sinovi istega Očeta. To nas povezuje, napolnjuje in nam daje poguma, da lahko sprejemamo, česar ne moremo spremeniti. In nam daje moči, da lahko spreminjamo to, kar je v naši moči.
Hoja z ramo ob rami mi je dala še spoznanje, da moramo v življenju delati, kar je prav in ne kar nam paše. Ko smo se prepoteni in izmučeni ustavili na razpotju, je velikokrat ena od poti vodila strmo navzgor druga pa navzdol. O, kako te zamika, da bi šel po tisti navzdol, po tisti, ki je lažja in za katero rabiš manj napora. Iz ozadja se je večkrat slišalo, izberi tisto pot, ki je težja. Ja, izkazalo se je, da je bila težja pot prava.
Prebujanje v divjini
Ko smo se zjutraj zbudili ob žuboreči, ledeno mrzli in kristalno čisti vodi, sredi gozda pod ogromnimi drevesi, ob ognju in slovenski zastavi (medvedi nas ponoči niso motili), sem najprej pomislil na Stvarnika in se mu zahvalil za vso dobroto. Da sem lahko del tega prečudovitega stvarstva in da sem lahko del skupnosti osmih gorečih mož: Matej, Martin, Domen, Andrej, Matjaž, Mirko, Aleš in Tone.
Vsak s svojo zgodbo, pa vendarle na isti poti z istim ciljem: kako postati še bolj trden v veri do Boga, kako postati boljši mož in boljši oče. Vseeno pa me je ob prebujanju načela moja šibkost, strah ali pa morda tista pretirana očetovska skrb. Aha, ogenj še gori. Vsi smo živi. Medvedov ni bilo. Vse je tako, kot mora biti.
Prešinil me je čudovit pogled na bukove liste, skozi katere so nas greli in božali žarki jutranjega sonca. Kako lepo! Spiš na tleh, na zemlji, naši slovenski zemlji. Si zavit v spalno vrečo in zreš v nebo. Kot da bi zrl v prihodnost, ki je svetla, tako svetla, da na trenutke zaslepi pogled.
Bukovi listi so nad teboj. Eni so osvetljeni bolj, drugi manj. Eni so lepih oblik še nepoškodovani, drugi so preluknjani in nazobčani. Vsi pa se trdno držijo svojih vej. Te pa se združujejo v mogočno deblo. Eno deblo.
Razmislek
Vi ste kot vojska. Kje imate orožje? Je bilo vprašanje. In odgovor: naše orožje je molitev.
Na poti smo srečevali preproste delovne ljudi. Nobeden ni tarnal, kako mu je težko. V njih je bilo mogoče čutiti zadovoljstvo nad življenjem, brez teže sodobnega časa. Delajo to, kar so in kar znajo.
Njihovo najpogostejše vprašanje je bilo, od kod smo prišli in kam gremo. To vprašanje bi si moral zastaviti vsak človek. Od kod sem in kam grem? Nam kristjanom mora biti to jasno kot beli dan. Sem od Boga in grem proti večnosti. Rojen sem za večnost. Tega smo se možje na poti še kako zavedali. Ustavili smo se ob vsakem Božjem znamenju ob poti: križu ali kapelici in se z molitvijo ter pesmijo poklonili Jezusu ali Mariji.
Ko smo hodili od hriba do hriba, od vasi do vasi, so ljudje že vnaprej vedeli za nas. Prijeten občutek. Niso poznali našega namena, očitno pa so čutili, da je dober.
Blagoslov
Naša pot je bila za nas velik Božji blagoslov. Včasih strma in naporna, drugič prijetna. Na njej je bilo veliko vzponov in spustov. Mi smo vztrajali in hodili z Jezusom. Naša pot pa še ni končana. Jezus je naša pot, resnica in življenje.
Prijavi se na Odmik za moške v divjini 2019: 22.-26.6.2019 (še tri prosta mesta). OPOMBA: Moraš biti DiŽ-ev dedec – si v DiŽ-evi zakonski skupini.
Gostujoči avtor: Andrej Stepišnik
Foto: Matjaž Maležič in Aleš Čerin
