Ko je Jezus vabil ljudi, ki jih je srečal z besedami: »Hodi za menoj!«, so se redki takoj odzvali. Eni so imeli tak izgovor, drugi drugačen. Eni so imeli ostarele starše, drugi delo na polju, tretji so trgovali …
Kaj pa jaz? So besede »Hodi za menoj!« namenjene tudi meni? Danes, v 21. stoletju? Jih sredi hrupa, ki me obdaja (radio, televizija, internet, zaposlenost, hobiji …) sploh slišim? In če jih slišim, kakšni so moji izgovori? Koga moram jaz pokopati? Katero njivo moram jaz obdelovati in katero kupčijo prej skleniti?
Sicer pa je morda še pomembneje, da se najprej vprašam, kako želi Jezus, da hodim za njim? Mar pričakuje, da se bom vsemu odpovedal in šel za njim »brez torbe in palice« v misijone? Kaj pa če želi, da mu sledim v preprostih in vsakdanjih stvareh, da svoje poslanstvo moža, očeta, matere, žene, babice, dedka, sina ali hčere, delavca in farana zvesto in dosledno opravljam? Kaj pa če od mene želi le to, da se z njim vsak dan »dobim na kavici« in mu zaupam svoje želje, stiske, potrebe in se mu zahvalim za vse, kar prejemam – za življenje, zdravje, hrano, obleko, moje najbližje, domovino, prijatelje, novinarje, mojega župnika …?
Lahko smo prepričani, da tudi danes Jezus hodi po poti mimo nas (Lk 9,57) in nas vabi z istimi besedami: »Hodi za menoj!« Tudi danes nas kliče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28) in na druge mestu: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko!« (Iz 55,1).
O, da bi danes ne preslišali njegovega klica in bi brez izgovorov krenili za njim!
