Hemingwayev sindrom

Pridiga g. Milana Knepa pri sv. maši z obnovitvijo zakonskih obljub na seminarju za zakonce “Nepozabni trenutki za naju” v Njivicah, 24.10.2015.

Različne krize, o katerih danes govorimo, imajo verjetno svoj epicenter. Sam ga vidim v epidemiji ločitev in zakonskih razvez.

Z ločitvami mislim na pare, ki niso bili poročeni, a se je v njihovi zvezi, ki je razpadla, rodil otrok, ki je ostal samo z enim od staršev. Razvezani pa so tisti, ki so imeli sklenjen zakon, a so se razšli. Ločitve in razveze prizadenejo že več kot polovico vseh otrok v Sloveniji, kar ima zanje razdiralne duhovne, duševne in materialne posledice. Vsi segmenti družbe – šolstvo, gospodarstvo, zdravstvo in drugo – so zaradi ločitev in razvez prizadeti v svojem osnovnem funkcioniranju.

Zato si postavimo vprašanje: ali lahko najina ljubezen obstane? Ali pa je tudi najina ljubezen podvržena zakonom narave, kjer se sčasoma vse posuši in propade? To je prvo od vseh vprašanj, ki zadevajo vajin zakon in družino.

Vajin prihod v Njivice dokazuje vajino odločenost, da bo ljubezen med vama ne le obstala, ampak da bo vedno bolj rasla. Ta želja izhaja iz vajinega prepričanja, da je ljubezen med vama največja dobrina, ki jo imata. Nič ni večjega in dragocenejšega kot to, da se imata brezpogojno rada. Osrečuje samo ljubezen, ki nikoli ne mine. Neminljiva ljubezen je najvišji cilj, ki si ga lahko zastavita.

Kako naj izgrajujeva neminljivo ljubezen? Na to vprašanje bomo v nadaljevanju iskali ogovor.

Mogoče smo nekoč mislili, da se popolna ljubezen enostavno zgodi. Da je dovolj, če se ljubezni, ki nenadejano pride, odpremo in prepustimo, potem pa vse teče kar samo od sebe. To utvaro in zablodo mnogih parov sem poimenoval Hemingwayev sindrom (sindrom, popačena ali bolezenska slika, sestavljena iz skupine različnih znakov). Ernest Hemingway (1899–1961), Nobelov nagrajenec za književnost leta 1954, izjemen novinar, lovec in ribič, je leta 1921 v Chicagu na neki prireditvi zagledal Hadley Richardson. V hipu ga je spreletela neovrgljiva gotovost. Pozneje je zapisal: »V trenutku ko sem jo zagledal, sem vedel, da se bom poročil z njo.« In dodal: »Raje bi umrl, kot se zaljubil v koga drugega kot Hadley.« Njej pa je rekel: »Obljubi mi, da bova drug z drugim vedno govorila resnico, ne glede kako boleča bo.« Ona jih je imela osemindvajset, on pa dobrih dvajset.

Toda v Pamploni v Španiji je v areni med bikoborbo zagledal lady Duff. Hipnotiziran od njene lepote je izgubil razsodnost, in vse, kar je ne dolgo nazaj prisegal Hadley, je potem govoril lady Duff. Njegovi ženi Hadley, ki je morala gledati vse to flirtanje, je začel svet razpadati na koščke. Potem, ko je Hemingway zagrešil prvo nezvestobo, so sledile še nove. Svoj notranji razkroj je blažil z lovom, s pivom, rumom, zabavami, z avanturistično udeležbo v španski državljanski vojni itd. Vsega je bilo konec nekega jutra v predsobi hiše, kjer je živel s četrto ženo Mary. V roke je vzel najljubšo puško in pritisnil na petelina.

Hemingwayev sindrom govori o tem, da moški težko razlikujemo med zunanjo privlačnostjo in resnično ljubeznijo, med zaljubljenostjo in ljubeznijo, o kateri govori sv. Pavel. Danes, ko moški v okolju in v osebni veri nimamo več dovolj trdne opore, smo toliko bolj ranljivi za Hemingwayev sindrom, ki je v tem, da je Hemingway pri vseh ženskah, ki jih je imel, obtičal v zaljubljenosti. Ko je ta minila, se je s partnerko razšel. Kako torej priti od zaljubljenosti do ljubezni? O tem ste vsi že veliko slišali in imate tudi veliko osebnih izkušenj, in vendar želim ta večer nekaj reči o tej najtežji nalogi vsakega zakonskega para.

Zaljubljenost pride, zanjo se ni treba truditi. Ko so vojaki v tej ali oni vojni po razglasitvi miru, stopali iz strelskih jarkov, jih je nežen pogled bolničarke ali kakega dekleta v hipu spremenil. Pozabili so na grmade trupel, na ječanje umirajočih prijateljev, na obrazih jih niso motili ostanki zemlje in smodnika. Ko so izčrpani korakali proti središču najbližje vasi, so ob zvokih kitar in harmonik, ob pogledu na dekleta, ki so jim pripenjala cvetje, za nekaj časa pozabili na vse gorje. V tistih urah radosti se je spletlo neskončno vezi, umiranju je takoj sledilo nadaljevanje življenje. Bog je položil v človeško naravo silo, ki je močnejša od smrti, samo da se življenje nadaljuje. Tem prebliskom sreče in romantične ljubezni po koncu katere od vojn, je pogosto sledilo razočaranje. Ure vznesenosti so se nadaljevale v skupnem življenju, ki je bilo obteženo z obujanjem žalostnih spominov, z zalivanjem tesnobe z alkoholom, z brezupom. Zaljubljenost pogosto ni imela nadaljevanja. Opravila je svoje, poskrbela je, da se tok življenja ni ustavil, a srca parov, ki so podarjala življenja, so ostala odtujena, prazna in žalostna.

Med zaljubljenostjo in ljubeznijo namreč ni naravnega prehoda. Človek sam iz sebe je vedno samo kopija Hemingwaya. Kajti v nas, v našem razumu, čustvih in telesu, v naši celicah in genih ni sile, energije in nevidnih moči, ki bi po naravi stvari zaljubljenost po spontanem in naravnem procesu pripeljale do prave ljubezni. Zato, da gre življenje naprej, je zaljubljenost strukturirana v vsaki celici našega bitja. Ljubezen, ki ne mine, pa v nas strukturno sploh ni navzoča. Zaljubljenost je fizično, biokemijsko v nas, ljubezen, ki ne mine, pa ni v nas na ta način. A mi hrepenimo prav po tej ljubezni. Kakšen paradoks, kakšna drama je pred vsakim zakonskim parom. Ljudje pa naivno mislimo, da je prava ljubezen že v nas, da jo je treba samo animirati, jo  poživljati in negovati, pa gre.

Tako danes razmišlja veliko ljudi, to je tudi doktrina večine psihoterapevtov. Naj navedem nekaj misli Ljubice Udovič Vranić, hrvaške filmske in gledališke igralke, ki se že trideset let ukvarja s terapevtskim delom, in je avtorica knjige Pustolovščina osebne preobrazbe, nad katero se navdušuje tudi dr. Zoran Milivojević, zelo znani srbski psihoterapevt.

Vranićeva, ki polni dvorane, kjer predava, pravi: »Naše življenje prehaja iz ene faze v drugo, iz enega življenjskega ciklusa v drugega. Naš razvoj se ne sme končati v nobeni fazi. S tem, ko se poročimo in imamo otroke, se naš razvoj ne konča, ne zamrzne. Po teh velikih odločitvah, poroka, starševstvo, smo še vedno lačni lepote in žejni ljubezni. »Ali me ljubiš?« vpraša žena svojega moža. »Seveda te.« »Zakaj mi tega nikoli ne poveš?« »Saj sem ti povedal preden sva se poročila.« Po poroki ne smemo prenehati negovati skupnega odnosa. Čeprav imata otroke, še bolj točno, prav zato, ker imata otroke, ki potrebujejo zdrave in srečne starše, si morata zakonca vsaj nekajkrat na dan vzeti čas za zaljubljen, strasten pogled. Gre za nasmeh, pogled, dotik, pozorno sporočilo, ki ga pustimo na hladilniku. Te stvari niso samo za mlade pare. Mladi smo, dokler ljubimo, in učimo se, dokler smo odprti do druge osebe in jo navdihujemo.«

Vse, kar pravi gospa Vranićeva, je prav, tako je treba delati. Toda kdo naj nas poganja, da bo naše življenje prehajalo iz ene faze v drugo? Kje naj po mnogih letih zakona najdemo moč, da bomo potem, ko bo že vse bolj ali manj rutina, znova govorili ‘ljubim te’, znova zmogli zaljubljen pogled, nežen dotik itd. Vse to vsi dobro vemo, toda sv. Pavel nas je v 7. poglavju pisma Rimljanom spomnil, da je med tem, da to vemo, in tem, da to tudi naredimo, popoln prepad. »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam (celo) to, kar sovražim.« Pavel, v katerem so njegovi rimski prijatelji videli vzor svetosti, je brez olepševanja priznal, da v njem ne prebiva angel, temveč greh, da je tudi on sam Hemingway.

Ker je bil sv. Pavel do kraja iskren, predvsem pa realen, je v to svojo naravo nenehno klical Kristusa. Rimskim prijateljem je predlagal: »Če je v vas Kristus, ki je vstal od mrtvih, bo on tudi vašo morda že povsem izsušeno ljubezen obudil od mrtvih.« Tega, kar nas je naučil sv. Pavel, nas terapevti seveda ne naučijo, v to nas ne uvajajo, kajti s tem bi celo prekršili z zakonom predpisane standarde in okvire področja dela, na katerega lahko posegajo. Psihologija in iz nje izvirajoča terapevtska praksa sega v območje empirične znanosti.

Glede terapevtov in knjig o partnerski ljubezni danes nihče od vas ne potrebuje posebnih nasvetov. Vse je na internetu.

Tu pa smo zato, da bi se znova oklenili Jezusa. Če ne zmoreš sozakoncu izkazati nežnosti, ker si se ga naveličal, mu reci, potem ko se dom umiri in otroci spijo: »Zmoliva en Očenaš za najine otroke.« V besede molitve, ki jo bosta izgovarjala, se bo ovila skrivnostna božja bližina; neopisljiva toplina bo napolnila prostor; v siju plamena sveče, ki jo bosta prej prižgala, bodo oči tvojega sozakonca izžarevale nadzemsko milino; poteze obraza, četudi zaznamovane z desetletji preizkušenj, bodo dobile novo nežnost in privlačnost; brez tečaja dobre komunikacije, se bo odprlo srce in besede bodo potiho, sprva zadržano, druga za drugo prihajale na ustnice; sprejete in razumljene bodo, kot da so ubesedile zadnje globine duše in bile brez ovir posredovane počivajočemu ob tebi. In Jezusova obljuba ‘kjer sta dva zbrana v mojem imenu, sem sam sredi med njima,’ bo postala otipljiva resničnost. Nobena dodatna razlaga ne bo več potrebna, kajti vedela in čutila bosta, da vaju objema ljubezen, ki sta jo priklicala z neba. In potem bosta imela moč in veselje, da bosta uresničevala tudi kaj od tega, kar predlagajo dobre knjige. Ljubezen, ki veruje, da jo Gospod ohranja pri življenju, zares nikoli ne mine. Amen.