Drevo ob potoku – ali kje drugje?

,

Čas zimske rezi drevja je že mimo, je pa še čas za zasajanje vedno zelenega drevja. O drevesih in njihovem zasajanju je govoril že Jeremija.

»Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« (Jeremija 17, 7–8)

Marsikdo od nas je že zasadil drevo. Vemo, kaj potrebuje: primeren prostor z rodovitno zemljo in seveda vodo. Da lahko uspeva, raste, se krepi in nazadnje rodi sad. Tudi za naše otroke si želimo, da bi uspevali, rasli, se krepili in nazadnje – obrodili sad.

Primeren prostor – prostor ob Potoku

Kam kot starši zasajamo naša drevesa? Ali jih ob vseh drugih na videz primernih prostorih zasajamo dovolj blizu potoka? Ali doma in v družbi zanje ustvarjamo okolje, v katerem ga lahko spoznavajo in se mu približajo? Dajemo prednost nerodovitnim prostorom – krožkom, ki pripeljejo v pomanjkanje zaradi suše in jemljejo čas za dejavnosti, ki pričujejo o poživljajoči vodi?

Včasih imam občutek, da je tudi v naši družini tako. Glasbena šola, plesne vaje, jahanje, folklorna skupina, pevski zbor … seveda je vsaka dejavnost z določenega vidika za otroka koristna in vem, da se morajo otroci tudi gibati ali se glasbeno izražati, vendar tudi vem, da morava z možem kot starša v prvi vrsti poskrbeti, da bodo najini otroci s svojimi koreninami dosegli potok.

Najprej doma – z molitvijo, pogovori in skupnimi obiski svete maše, nato v okolju – s spodbudo k dejavnostim, ki dajejo »nekaj več«: skavtstvu, obiskovanju cerkvenega pevskega zborčka, morda branju berila ali ministranstvu, obisku oratorija in seveda rednemu obiskovanju verouka. To je njihov prostor ob potoku, kjer lahko spoznajo Boga. In če ga spoznajo, mu lahko tudi zaupajo.

Rodovitna zemlja – Božja beseda

Izbrali smo torej ustrezen prostor ob potoku, vendar zdaj potrebujemo rodovitno zemljo. Takšno z minerali in ustreznimi hranili, ki bo poskrbela za to, da se bodo korenine utrdile in prodirale globlje. Naj bodo ti minerali psalmi in hranila Jezusove prilike – torej Božja beseda.

Tudi v naši družini pridejo večeri, ko utrujeni popadamo v postelje in se zdi, da bo šla večerna molitev mimo nas. Takrat je najbolj razveseljujoče, ko katera od hčera vpraša: »Ali danes ne bomo brali Svetega pisma?« To je trenutek, ki nas vse zdrami in nas opomni, da so naše korenine žejne Božje vode, čeprav se tega niti ne zavedamo. Prav je, da naše otroke na ta občutek žeje privajamo dovolj zgodaj.

Z Božjo besedo bodo torej korenine naših otrok navdušeno prodirale globlje in globlje, dokler ne bodo dosegle potoka. Ko bo prišla vročina obupa in suša preizkušenj, ne bodo trpeli pomanjkanja in – kar je najpomembneje – rodili bodo sad, ki se ga bomo lahko veselili skupaj z njimi.

Kako sva pa midva zasajena?

Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa, morava najprej midva kot zakonca otrokom pokazati, da sva zgledno posajeni drevesi, da rasteva skupaj v medsebojni ljubezni in da najine korenine vedno skušajo doseči potok.

Le takrat sva blagoslovljena mož in žena, ki »zaupata v Gospoda in je Gospod njuno zaupanje«. Ob vsem tem pa je odrešujoče vedenje, da najine korenine in korenine naših otrok iz vsega srca želi doseči tudi Potok sam. Če mu le dovolj zaupamo.

Avtor: Polona Šergon

Foto: Unsplash


V pripravi je nova številka revije, ki bo izšla v začetku aprila in katere tema so prav KORENINE. Če bi želeli prejemati našo revijo, lahko tukaj izpolnete PRIJAVNICO.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.