Košček papirja, ki je bil v pravem času, na pravem kraju

Včasih se dogodki, kraji, osebe, misli, navdihi, skratka drobci življenja srečajo in zvrstijo v nekem zaporedju, ki našo življenjsko pot zapelje v nove smeri in spoznanja. Temu lahko rečete naključje ali pa Božja previdnost.

Vsekakor snov za filozofski pristop. Pa ne bom o tem. Raje bom opisal, kako sva z ženo »padla« v DiŽ. Na kratko, bila sva na seminarju Nepozabni trenutki za naju, tam izvedela, da se bo formirala nova zakonska skupina in takoj zgrabila priložnost. Ampak, kaj je pripeljalo do vsega tega, to pa je že malo daljša zgodba. Naj jo nanizam v nekaj drobcih.

Od neznane mistikinje do znane kandidatke za svetnico

Konec osemdesetih let je v moji rojstni župniji tri leta kot kaplan deloval Franc Vidmar. Bil je dober pridigar, z mladino se je lepo ujel in imel je žilico za raziskovanje zgodovine. Duhovniška pot ga je potem vodila po raznih krajih. Ko je bil soupravitelj župnije Gora, je napisal knjigo »Gora pri Sodražici in Življenje Magdalene Gornik« (2001).

Po zaslugi te knjige sem prvič slišal za Magdaleno Gornik (1835 – 1896), mistikinjo, ki je s svojim trpljenjem in stigmami obnavljala Kristusovo trpljenje, imela darove zamaknjenja, videnja, lebdenja,… in je desetletja živela brez zemeljske hrane, točila krvave solze, prejemala mistično obhajilo… Kar nisem mogel verjeti, da imamo Slovenci tako izjemno osebnost, pravo svetnico, pa hkrati ljudem tako neznano.

V zadnjih dvajsetih letih se je zadeva spremenila; na spletu je moč dobiti veliko podatkov o Magdaleni Gornik, tudi film. Izšla je tudi obširnejša knjiga, ki jo je napisal Martina Kraljič, ljudje romajo na Goro na Magdalenin grob, začel se je postopek za beatifikacijo. Nagrobnik so obnovili.

Prvič na Magdaleninem grobu

Ampak takrat, pred skoraj dvajsetimi leti, ko sva z ženo prvič šla na Goro pri Sodražici, sva skoraj zgrešila pravi odcep za Petrince. Malo je manjkalo, pa bi se peljala kar naprej za Hrib – Loški Potok.

Ker Gora, prvič, ni na vsakem zemljevidu, in drugič, sploh ni kraj ali vas, pač pa gre za skupno ime območja, na katerem ležijo naselja Kržeti, Betonovo, Petrinci, Kračali in Janeži.

Če hočeš torej poromati na grob Magdalene Gornik, moraš najprej najti Petrince in cerkev Marije Snežne; za cerkvijo je pokopališče.

Ko je človek v stiski, moli za čudež

V letih, ki so sledila, sva se večkrat vrnila in se priporočala Magdaleni Gornik. Pred štirimi leti pa sva bila z ženo v zelo težkem obdobju, saj se je nabralo toliko dogodkov, bremen in stisk (bolezni, skrb za ostarele starše, smrt), napetih odnosov (puberteta, prehod v »odraslost«), neuspehov in razočaranj, da sva ob vsem tem pozabila na naju.

V obupu sva se spet spomnila na Magdaleno Gornik in poromala na Goro.

Ko je človek v stiski, moli za čudež. Za naju se je ta čudež začel na Gori. Molila sva na grobu Magdalene Gornik, potem pa stopila še v cerkev.

Zloženka, ki je soustvarila najino zgodovino

Tam je žena med običajnim verskim tiskom in oznanili našla tudi zloženko društva Družina in Življenje. Prebrala jo je in se navdušila. To je tisto, kar potrebujeva, si je rekla.

Zloženke si nisva upala vzeti, ker je bila zadnja. Upam, da je zato še komu prav prišla. Sem pa prepisal nekaj podatkov, da bi doma pobrskal po internetu. Prijavila sva se na seminar in »ostalo je zgodovina«, kot pravijo.

Ko danes gledam nazaj, je bila tista ena sama, samcata zloženka odgovor na najina vprašanja in molitve. V pravem času, na pravem kraju. Nisva je našla nikjer drugje, pač pa na Gori.

Ne vem, kdo jo je pustil tam, vem pa, da je čakala prav na naju. Zadnji kamenček v mozaiku, ki je poskrbel, da je najin zakon zapeljal v lepšo smer.

Foto: Aleš Čerin