Zdi se nam, da ne bomo zdržali, da nas bo zlomilo … Najraje bi kar nekam pobegnili ali se pogreznili v tla …
Vem, da razumete, kaj imam v mislih oziroma o katerih bitkah govorim. Naj jih nekaj naštejem:
- otroci (vzgoja postaja vedno bolj zahteven poklic), njihove izvenšolske dejavnosti (razvažanje otrok nas večkrat posrka …), pritiski vrstnikov (od vrtca naprej) – kaj morajo imeti, kako se morajo oblačiti, kam morajo iti in kaj vse doživeti (da jih drugi ne »izločijo« iz svoje srede), kako morajo praznovati rojstne dneve …,
- služba in dodatne obveznosti, ki so z njo povezane (seminarji, nadure …),
- položnice, ki se jim ne moremo izogniti,
- odnos med možem in ženo (zaradi pomanjkanja časa in utrujenosti se ne pogovarjava, sva razdražljiva, se ne razumeva in ne začutiva, zapirava se vase in zdi se, da se vedno bolj odtujujeva, pričakovanj nimava več, ker sva bila prevečkrat razočarana, sva v stanju otopelosti …),
- bolezen (zboli otrok, ali starš, ali kateri od bližnjih …) nam poruši utečeni urnik,
- splošno apatično stanje v družbi (strah pred negotovo prihodnostjo, nemoč ob krivicah, ki se dogajajo, kriza vrednot …)
Vse to in še mnogo več nam daje občutek, da smo na drvečem vlaku, ki se več ne more ustaviti. Strah nas je, da bo vlak z nami vred zgrmel v prepad … Vemo, da bi morali nekaj storiti, pa kljub temu ne naredimo ničesar – nimamo moči. Nekdo je rekel: “Za nemoteno širjenje zla je dovolj, da dobri ljudje stojijo križem rok in ne ukrenejo ničesar!”
Sam ob tem pomislim na dobronamerne zakonce, može in žene, ki jih imam rad. Ko jih kdaj povabim, naj si vzamejo čas zase, naj pridejo na vikend seminar oziroma naj vsako leto vsaj en vikend (48 ur) posvetijo svojemu odnosu – se podarijo drug drugemu in naredijo »inventuro« oziroma »zamenjajo gorilne elemente«, mi mnogi rečejo: »Če naju bo prijelo, se pa vidimo!«
Dragi prijatelji! TO NE ZDRŽI! So stvari v življenju, za katere ne moremo in ne smemo reči »Če naju bo prijelo!« Za določene stvari se je treba ODLOČITI in pri odločitvi vztrajati!
Najin odnos je preveč dragocen, da bi si upal reči »če naju bo prijelo« ali »če se nama bo zahotelo«. Zakaj? Zato, ker je v tem času prav najin odnos zelo ogrožen. Zgoraj omenjeni pritiski so le del vsega, kar se zgrinja nad naju, kar naju hoče razbiti in izničiti vse, o čemer sva kdaj sanjala, oziroma sva skupaj gradila. Sploh kdaj pomisliva na medije, ki nikakor niso naklonjeni edinosti med možem in ženo? Se zavedava, da je zadaj potrošniški duh, ki zvijačno pridobiva dobre potrošnike (kjer so ljudje »na tleh«, je možnost manipulacije in trošenja večja)? Znava prepoznati pritisk individualizma, feminizma …? Pred vsem tem si nikakor ne smeva zatiskati oči. Saj se tudi nama lahko zgodi, kot se je pripetilo ubogi ženi, ki je morala pri banki najeti kredit, da je plačala odvetnika, ki je vodil ločitveni postopek.
Zato vaju vabim, draga zakonca, da se pogovarjata o teh rečeh, da si ne zatiskata oči in si ne delata utvar, češ: »saj nama se kaj takega ne more zgoditi«. Vabim vaju, da se odločita in naredita kaj zase. Nekdo je rekel: »Čas je merilo vaših vrednosti« (Čas vlagamo v tisto, kar nam veliko pomeni. Če nama najin odnos veliko ne pomeni, zanj nimava časa.). Apostol Pavel pravi: »Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami …Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« (Ef 5,6. 15-16).
