Juhuhuuu, počitnice so tu! Marsikateri starš se bo letos s tem vzklikom pridružil svojemu otroku. 😊 Tudi letošnje »koronsko« šolsko leto je od vseh nas (otrok, učiteljev, vzgojiteljev, katehetov, staršev, prevoznikov …) zahtevalo precejšnjo mero angažiranosti, iznajdljivosti, potrpežljivosti, poguma in, upam, vzbudilo tudi kaj hvaležnosti.
Kot starša sva hvaležna vsem, ki skupaj z nama sodelujejo pri osamosvajanju najinih otrok. Največji delež pri tem imajo prav gotovo učitelji oziroma vzgojitelji. En velik HVALA!
Neusmiljena borba
Zaključek šolskega leta s seboj prinese tudi »borbo« za ocene. Marsikateri učenec poskuša nadoknaditi zamujeno, drugi se na vsak način bori za odlično oceno, nekaterim pa uspe zaključiti tudi povsem v miru.
Pri marsikom pa se (šele) konec leta zbudijo tudi starši in pritisnejo na učitelje ali pa na ravnatelja v smislu »Moj pa mora imeti matematiko 4, sicer …« Takšnih in drugačnih zgodb slišim vse več.
Kaj s takšnim ravnanjem starši sporočamo svojemu otroku? Nič drugega kot to, da trud ni pomemben, da bo že »ati vse zrihtal« … Da ne omenjam niti avtoritete, ki jo učitelj ob tem izgublja (sploh če pogajanja starš-učitelj potekajo vpričo otrok).
Saj je prav, da staršem ni vseeno za otroka in njegovo (ne)delo v šoli … a (celoletni!) trud naj bo na strani otroka in ne (zgolj) staršev.
Bojno polje
Mnogi otroci so ob zaključku šolskega leta (nekateri pa, žal, kar celo leto) dobesedno na »fronti« – med starši z visokimi cilji, zahtevami po odličnosti in uspehu na eni strani ter učitelji na drugi strani, ki želijo (in »morajo«) podati čim več snovi, pridobiti čim več ocen …
Ocena je (žal) pogosto merilo uspeha – pa ne samo v šolstvu oz. na delovnem mestu … tudi pri verouku nismo nič bolj “inovativni”. Če otrok v osnovni šoli dobi le »trojko«, je to že znak za alarm … Zdi se, da kaj manj od »štirice« že ni sprejemljivo. Sam se večkrat vprašam, kdo je nad takšnim otrokovim »neuspehom« bolj razočaran – starši ali otrok sam?
Opažam, začenši pri sebi, da se je predvsem nam staršem velikokrat težko soočiti z dejstvom, da moj otrok ni najboljši (sploh, če je sosedov boljši od našega), da mu določen predmet ali snov pač ne leži, da mogoče za nekatera področja ni tako talentiran, kot bi si mi želeli …
In tako »štirice« in »petice« mnogokrat postanejo bolj projekt oziroma želje staršev samih.
Dve plati medalje
Da smo pošteni – dobra ocena je vsekakor lahko pokazatelj talentiranosti, trdega in sprotnega dela; prav tako slaba ocena pokaže pomanjkljivosti pri razumevanju snovi, nedoslednost pri učenju, velikokrat tudi lenobo in tako naprej.
Po drugi strani pa je dobra ocena velikokrat lahko tudi potuha (tako za otroka, kot tudi za naju starša), slaba ocena pa lahko da tudi vzpodbudo in določeno mero spoštovanja do predmeta oziroma snovi. Tudi »dvojka« je lahko dobra ocena, če je otrok moral za to vložiti dobršno mero lastnega truda, odrekanja …
Vzgoja za življenje
Ocene, takšne ali drugačne, pa zelo malo povejo o »znanju« za življenje. V življenju je pomembnejši trud, napredek, pot … kot pa zgolj končna ocena, rezultat. Slednji je običajno merljiv, zato se ga tako radi oklepamo.
Kaj najinemu otroku pomaga lahko pridobljena »petica«, odlično spričevalo ali pa to in ono zlato priznanje, če ne zna zjutraj pozdraviti z »dobro jutro« in reči »hvala« za podarjeno stvar ali uslugo? In če ne opazi potreb bližnjega (npr. bratu ne pripravi zobne paste pri umivanju zob), ali če se ne razveseli palačink »zgolj« z marmelado?
Če ocene postanejo same sebi namen ali pa izpolnjevanje zahtev in želja drugih … potem je vse skupaj le nečimrnost in lovljenje vetra (Pridigar 2,26).
Foto: arhiv družine Čelik
