V Kulturnem domu Krško se je v torek 30. maja v organizaciji društva Družina in Življenje v okviru praznovanja občinskega praznika Občine Krško odvil pogovorni večer Najina zakon zgodba: z Bojanom in Saro Doljak.
Podžupanja občine Krško, ga. Brigita Piltaver nas je uvodoma nagovorila z osebno življenjsko zgodbo. »Vsak zakon ima vzpone in padce,« je začela in nam zaupala težko preizkušnjo smrti mladoletnega sina in skorajšnjo izkušnjo ločitve. »Ali misliš, da samo ti trpiš? Ne tudi mož, družina trpijo,« je razmišljala na grobu svojega sina in sklenila: »Zdržala bom. Splačalo se je. Z močem sva že 30 let poročena. Splača se. Življenje je samo eno in splača se živeti.«
Pogovorni večer je nato v duhu hvaležnosti do življenja nadaljeval voditelj Družine in Življenja Benjamin Siter, ki je Saro in Bojana predstavil kot visoko študirana človeka, s številnimi nazivi, ki največ štejejo tam, kjer so najpomembnejši uspeh, slava in denar. Na zakon večeru pa smo se zbrali zato, da bi slišali nekaj več od tega.
Od romantičnih začetkov do prvih preizkušenj v zakonu
Sara je po Bojanovih besedah oseba cilja, on pa človek poti. Ko je od Sare dobil pismo, da bi se rada starala z njim, ni mogel verjeti, da ga ima rada. »Tudi jaz bi se staral s teboj, ampak ne utegnem do aprila,« je bil Bojanov hudomušni odgovor s pojasnilom, da si je želel pridobiti nekaj časa in razmisliti.
Takoj po odločitvi, da se želi starati z Bojanom, Sara pravi, da je stopila na pot vere. Po lepih, brezskrbnih študentskih letih, kjer si je vse sledilo po redosledu in je delala kljukice na seznamu želja, si je po svojem scenariju mislila, da bo kmalu po poroki tudi zanosila, pa se je uštela. Po treh letih sta vendarle postala starša hčerki Maji, ki je danes maturantka, in nato še sinu Valentinu.
Zatem so sledile nove preizkušnje: bolezen in smrt Sarinega brata, spontani splav dvojčkov na božični večer leta 2010 in Sarina diagnoza multipla skleroza na veliki četrtek aprila 2011. »Ne prestavljam si, da bi se še enkrat znašel v takšnem vrtincu preizkušenj. Počutil sem se kot ob vznožju ogromne gore, ki stoji trdno in nimaš druge izbire, kot da greš na njo, čeprav ne veš kako,« je ob tem dejal Bojan.
»Ničesar nisem hotela izpustiti iz rok«
Pri Sari je sledilo je zanikanje bolezni, sanjarjenje, da bo vse zmogla, saj ničesar ni hotela izpustiti iz rok, najbolj pa strah: »Bilo me je strah, zelo strah, da ne bom žena, ki bi si jo Bojan zaslužil in sem iz tega strahu skrivala tako telesne kot duševne bolečine.«
Ugotovila je, da je s tem, ko je hotela zaščititi svoje bližnje pred bolečino, nevede ustvarjala zgolj iluzijo, ki je velikokrat srž sporov v odnosih. »Ljudje se velikokrat obnašamo, da nam nekaj pripada, brez bolečine,« pravi Sara »a v tem prepričanju, da ne želim ničesar spustiti, sem se zaprla za Ljubezen.«
Ob vsakem novem zagonu bolezni je bolečino, izgubo, krivdo in osamljenost zadrževala v sebi ter poznala le molitev: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Po treh letih diagnoze pa je začela iskreno deliti svoj notranji svet z Bojanom.
»Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek«
Leta 2017 je ob spazmu glasilk doživela tudi hudo dihalno stisko. Ni vedela, ali bo preživela, a se je povsem izročila: »Kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni se je izničil. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek.« To izkušnjo opisuje kot začetek nečesa novega in boljšega, novo rojstvo, kjer je ugotovila, da je bila njena duša tista, ki je potrebovala Zdravnika.
Po tem je začela pisati. Svoje zapise je najprej objavljala na Facebooku, februarja letos pa so izšli v knjigi DA, Življenje!
»Prešla sva v živ odnos«
35 let sta bila stara, ko sta na seminarju Nepozabni trenutki za naju spoznala, da sta do takrat živela zgolj deklarativni odnos, potem pa sta prešla v živ odnos. Med seboj in z Bogom: »Ta tretja vrvica naju je povezala in vsi so videli, da se je nekaj z nama zgodilo. Kot da čakaš na nekoga, s katerim osmisliš odnos in življenje. Osmislila sva to, kaj pomeni, da sva si obljubila zvestobo na poročni dan. Da je to najboljša naložba za posameznika in za naju in rodove naprej.«
»Resna bolezen je skoraj tako, kot da bi v zakon vstopila tretja oseba. Oba sva se morala zorganizirati okoli tega nepovabljenega gosta. Življenje je nepredvidljivo, vendar so spremembe neizogibne,« je prepričan Bojan.
»Brez vere ne bi mogla osmisliti trpljenja«
Sara je v zadnjem času večkrat govornica na številnih okroglih mizah o evtanaziji in pomoči pri samomoru. »Kaj je kultura smrti?« nas je izzvala. »To je kultura, ki smrt vidi ne le kot pravo, temveč tudi kot dobro rešitev. Kot najboljšo rešitev. Pravijo, da je evtanazija dostojanstvo. Pa je to res? Jezus je rekel: »Vzemi svoj križ in hodi za menoj.« Če mu sledimo, pomeni, da nikoli ne bomo sami in da nekam gremo z njim. Da bomo z njim za vedno v nebesih. Ne bo vedno tako. Boljše bo. Veliko boljše.« Nato je citirala papeža Janeza Pavla II: »Ko trpimo z Jezusom na križu, se dvignemo v pravo dostojanstvo,« in dodala, da je evtanazija kot sladka tabletka strupa.
Njeno spraševanje ob tej temi: »Kaj se je zgodilo da si ne pomagamo živeti, temveč si pomagamo umreti? Kaj se je zgodilo z upanjem? Ne omenja se, kako bi bilo umreti po naravni poti, ne omenja se odrešilnega trpljenja, dejstva, da nas trpljenje očiščuje. Kaj pa, če se moram naučiti še pomembnih, nepogrešljivih lekcij življenja?« je zbrane poslušalce močno pretreslo.
Njenim besedam: »Vera je edini način, da se izvlečemo iz življenja v obupu, pomankanju, dvomu in negotovosti. Brez razodetja, da nas Bog ljubi, bi bil svet brezsmiseln. Krščanski nauk o tem, da smo postali popolni, skozi trpljenje ni neverjeten. Dopustiti moramo umiranje človeku, ko pride njegov čas,« pa je na koncu sledil aplavz.
Spregovorila sta tudi o doti, ki sta jo s tem, kar kot družina doživljajo, predala otrokom, in o tem, kako se še vedno sporečeta in se spoznavata vsak dan bolj, ali kot je rekel Bojan: »Midva sva šele na začetku. Taka preizkušnja je blagoslov. Eni naju pomilujejo, drugi občudujejo. Oboje je zmota. Se še učiva in sva na poti. Cilje pa Sara še vedno ima, v to sem prepričan.«
Hvaležni za ta večer in vse slišano smo zaključili ob skupnem druženju, klepetu in kapljici, ki ga je prispevalo vinarstvo Kerin.
Knjigo DA, Življenje! je možno naročiti na spletni strani www.saradoljak.si.
Foto: Rok Černelič
