Alternativa perfekcionizmu

V zadnjih dneh starega leta sem se ob branju ene od njenih kolumn moral strinjati z Renato Salecl, ki je v razmišljanju izpostavila porast perfekcionizma v našem okolju in kako obremenjujoč je za vse, ki se vključimo v to neskončno dirko ugajanja.

Če dobro pomislim, je res, z njim se identificira vedno več ljudi, s katerimi se pogovarjam, tudi sam sem med njimi. Za našo željo narediti popolno vse – vključno s svojim življenjem in zunanjo podobo – je ideja uspeha, na podlagi katere dojemamo, ali je življenje dobro ali slabo.

V ta vatel smo stlačili ne samo lastno, ampak tudi življenja naših otrok

Zato se seveda kratkohlačnik, ki mu je všeč žogobrc, ne more zadovoljiti z nabijanjem v steno sosedove hiše. Trenira naj, vsak dan pod budnim očesom strokovnjakov, saj nikoli ne veš, če slučajno pred tvojo garažo ne briljira neki novi Ronaldo … Škoda bi bilo tak biser pustiti v provincialnem blatu …

Ob tem mišljenju ne nastajajo samo preutrujeni »geniji« z njihovimi starši, ki menijo, da bodo s trudom nekoč svojemu otroku zagotovili stoječe ovacije in rdeče preproge (to naj bi bil po naše »uspeh«), ampak tudi cele trume ostalih »povprečnežev«, ki ne dosegajo standardov za »uspešnost«, ki torej ob situ novega družbenega povelja ostajajo zgolj na obrobju.

So to torej manjvredni ljudje? In bodo torej ob enem samem življenjskem porazu med njimi pristali tudi »uspežneži«, ki ne bodo mogli zdržati divjega tempa perfektnosti? Ob tem strašanskem bremenu, ki smo si ga naložili na pleča, bi moralo biti ljudi, ki se zatečejo k mamilom, ki si porežejo žile na roki ali okrog vratu navežejo štrik, še precej več, kot jih je.

Kako korenito drugače ob tej družbeni prenapetosti zveni glas iz neba, ki se je razlegel nad Jezusovo ponižnostjo:

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Luka 3,22)

Glas, ki ga ne pogojujeta popolnost in uspeh, kar tako je prišel, na lepem, ne da bi si Jezus s čim to zaslužil, na začetku, preden se je »izkazal« s svojo modrostjo in čudeži, preden so ga obdali ljudje, ki so mu ploskali in ga kritizirali, isti ljudje, ki so ga enkrat hoteli za Mesija in so ga drugič pribili na križ.

V krstni vodi si z njim delimo isti glas

Tudi mi smo ljubljeni, tudi nad nami ima Oče veselje. Ne da bi si morali to s čim zaslužiti, kar tako, pred vsem in ne glede na to, kaj storimo, nad nami zveni ta stavek in se bo ponavljal v nedogled. Da ne bi pozabili.

Kajti če se tega zavedaš, če res verjameš, da se Bog ne kesa tega, kar je ustvaril v tebi, potem v življenju ne potrebuješ nič drugega. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, niti tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, niti mask, da bi se drugim priljubil.

Ti si že ljubljeni, tudi ko grešiš, tudi ko si poražen in v očeh ljudi ničvreden. In tvoje poslanstvo je samo v tem, da se kot ljubljeni tudi obnašaš, do sebe in do drugih.

Dobra alternativa.

Misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto C

Avtor: Marko Rijavec, Besede za srce

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.