Z možem se pred poroko o tem, kako bova otroke vzgajala v veri, nisva prav veliko pogovarjala. Ker oba prihajava iz družin, ki sta nama dali dobre temelje, sva predpostavljala, da bova, opremljena z dobrimi zgledi, na podoben način vzgajala tudi svoje otroke. Nisva pa si predstavljala, da bodo prav otroci postali najin zgled in učitelji tudi na področju vere.
Sadovi vzgoje v veri
Bolj kot to, da se trudimo izpolnjevati verske prakse, se nama z možem zdi pomembno, da otrokom z zgledom pokaževa, da nismo kristjani samo takrat, ko gremo v cerkev ali ko doma molimo, temveč da je biti kristjan drža, ki jo mora odsevati vse naše življenje. Zato se pri večerni molitvi zahvaljujemo za lepe stvari, ki smo jih doživeli čez dan in prosimo Boga za pomoč v naših stiskah ali stiskah naših prijateljev in znancev. Kadar se zgodi kakšna poškodba ali se za las izognemo nesreči, se vedno zahvalimo angelom varuhom za varstvo. V teh dneh, ko okrog naše hiše brnijo delovni stroji, vsak dan molimo, da bi dela potekala mirno in brez nesreč.
Če prva leta razen veselja ob tem, da so otroci začeli osvajati besede in sodelovati pri molitvi, nisva opažala sadov vzgoje v veri, zdaj z veseljem in hvaležnostjo opazujeva, kako vera postaja del njihovega notranjega sveta.
Mami, zakaj v vrtcu ne pojemo cerkvenih pesmi?
Naša prvošolka že od malega rada poje cerkvene pesmi. Ko je še obiskovala vrtec, sem se večkrat nasmehnila sama pri sebi, ko si je zjutraj med preobuvanjem v copate v vrtcu prepevala Je angel Gospodov. Čeprav je hodila v javni vrtec, ji z možem nisva nikoli rekla, naj teh pesmi v vrtcu ne poje. Pravzaprav se nama je na tihem prav dobro zdelo, kako petletnica nevede evangelizira svoje vrstnike. Toda ni se ustavila samo pri vrstnikih. Nekega dne mi je razložila, da je vzgojiteljico vprašala, če v vrtcu lahko poje cerkvene pesmi. Vzgojiteljica ji je odgovorila, da jih lahko poje, če želi. Toda naša punca je povedala, da jih ne želi peti sama, ona bi rada te pesmi pela z vzgojiteljico. Moram priznati, da me je njeno navdušenje presenetilo in mi dalo misliti. Očitno pa je dalo misliti tudi vzgojiteljici. Ko so šli otroci ob koncu vrtca na letovanje na morje, je vzgojiteljica vsak večer prišla v sobo, kjer sta spali naša punca in njena prav tako verna prijateljica in skupaj so zmolile Sveti angel. Punci sta ob vrnitvi domov povedali, da je vzgojiteljica sicer kristjanka, vendar ne hodi k maši, Sveti angel pa zna moliti. Občudovala sem vzgojiteljičin pogum in pogum naše punce – pričevalke.
Ko nama je v šoli težko, s prijateljico skupaj zmoliva
Zgledov, ki nam jih dajejo naši otroci, ni malo. Najstarejša hči je povedala, da sta z verno prijateljico v šoli, ko sta se znašli v stiski, v garderobi skupaj molili. Ko je doma praznovala rojstni dan, sem iz kuhinje na skrivaj poslušala, kako so se njene sošolke (nekatere so pravoslavne vere) ob pogledu na jaslice začele pogovarjati o cerkvenih praznikih in primerjati običaje, ki jih imamo katoličani in pravoslavni ob Božiču. Kako lepo mi je bilo pri srcu! Da se na rojstnem dnevu devetletnice pogovarjajo o veri … tega res ne vidiš vsak dan.
Posejano seme
Upava, da bova znala in zmogla dopustiti, da odletijo po svoje in zaupati, da odhajajo v svet opremljeni z najmočnejšim orožjem: vero.
Z možem se zavedava, da bodo z odraščanjem otrok prišli dnevi, ko se bodo uprli. Dnevi, ko se ne bomo več mogli vsak večer vsi skupaj zbirati pri družinski molitvi. Nedelje, ko ne bodo več hoteli z nama k maši. Moliva in upava pa, da je seme, ki ga sejemo v njihovih najnežnejših letih, posejano v dobro zemljo in da bo, ko bo čas, vzklilo, zraslo in obrodilo sad – v obliki osebne vere. Da bodo, ko ne bodo več prihajali po tolažbo in nasvet v najino naročje, vedeli, da se lahko vedno obrnejo na Boga. Da bova tudi midva znala in zmogla dopustiti, da odletijo po svoje in zaupati, da odhajajo v svet opremljeni z najmočnejšim orožjem: vero, da je “Bog svet tako vzljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje”. (Janez 3, 16)
Foto: Unsplash
