Včasih nama je dano in so najina zrela leta res zrela. Včasih modra. Se pa čudiva, kako zlahka so popolnoma mlečna. A dejstvo ostaja – osebno in glede na dolžino zakonskega stanu sva v zrelih letih.
Nikoli se nisva otepala misli, da se starava. Še več, nikoli si nisva želela iti nazaj v katerokoli preteklo obdobje. Raje iščeva načine, kako v najino staranje vnašati svežino. Sliši se nasprotujoče, a če naj bi najino staranje bilo zorenje v žlahtnem smislu, je nujno potrebna. Sicer se proti izstopnim vratom lahko pomikava kot zagrenjena, vsem zoprna starca brez modrosti.
Učiva se – tudi od drugih
Še vedno se učiva novih poti eden do drugega. Ne brez težav, pa vendar. Kakšna škoda bi bila, če bi se tega lotila sama. Preprosta pričevanja drugih lahko tlakujejo te najine poti. Izkušnjam drugih na področjih, kjer sva sama bolj trda, je uho treba nastaviti večkrat. So pa stvari, kjer se preboj in udejanjanje zgodita prej. Vesela sva vsake spremembe v ravnanju in dojemanju enega ali obeh.
Pomaga nama že dejstvo, da se učiva od drugih. Tako sestopava z odra najine samozadostnosti. Podobno sestopava z odra odločanja glede bivanja v hiši. Ne izpuščava sicer iz rok najinega mandata za enakopravno odločanje, vendar sva v to spustila mlajše. Dobro se nama zdi, da bo mrtva materija služila. A nisva brez skrbi …
Ko dolge ture zamenja včasih žgečkljiv pogovor
Dolge planinske ture so zaradi ženinih težav zamenjale krajše. Na njihovo mesto so stopili tudi sprehodi in kakšen izlet, ko se lahko drživa za roke. Lepo je tako hoditi en ob drugem, tudi če sva v tišini (ki ni kuhanje mule). Včasih se razvije pogovor – bolj naporen, ki že dalj časa čaka, ali sproščen, včasih žgečkljiv. Pomaga spoznati, kje sva s svojimi občutenji, kako obvladujeva dogodke, kako dovoliva Presežnemu, da vstopa v to doživljanje. Pomaga graditi najino intimnost, tudi telesno. Včasih je nanjo kljub trudu potrebno počakati. So okoliščine, ki zahtevajo veliko razumevanja in vživljanja. No, tukaj sem včasih še mlečen. 😊
Vabljeni na tematski seminar NAJIN ZAKON V ZRELIH LETIH, po katerem je nastal tudi ta Dušanov prispevek.
Naslednja priložnost:
Gospa demenca in lekcije igranja s kockami
Skrb za ostarele starše nama nastavlja ogledalo najine zrelosti, t.j. razumevanja, potrpežljivosti, vživljanja. Tudi tu je treba sestopiti, tokrat s položaja moči in jim zaradi ljubega miru v naju in njih v nebistvenih stvareh kljub nelogičnosti “dati prav”. Ob tem se opazujeva in opominjava. Težko je sprejeti opomin, ko “imam vendar pravico biti jezen”. Se pa tudi nasmejeva ob spoznanju, da je gospa demenca spravila na obrate enega ali oba.
Nasmeh nama izvabita vnukinji s svojo neposrednostjo in preprostostjo. Prava lekcija, da vse v življenju vendar ni tako presneto resno. Z njima se spet učiva igre s kockami, risanja, barvanja in obnavljava vsebine pravljic.
Največja dediščina, ki jo lahko zapustiva najinim otrokom
Ob njiju se spominjava najinih otrok – kako sva preživljala čas z njimi in jih vzgajala. Vrednotiva najino delo zanje in ugotavljava, da bi sedaj naredila kaj drugače. Hvaležna sva zanje, a v tem želiva biti konkretna. Trud za njihovo brezskrbnost glede najinega odnosa je najboljši izraz tega. Najin odnos in vera, da to, kar se vidi, ni edina resničnost, bosta, upava, najina dediščina. Tej želiva dodati še materialni del, o katerem se že pogovarjava.
Učiva se hraniti z najinim odnosom z Bogom in med nama, ne s svetom. Ni lahko postavljati meje kradljivcem časa in pozornosti. Najprej sebi, šele potem svetu. Ta sicer želi vse, daje pa bore malo. Deluje pod pretvezo nujnosti, manipulira, pritiska na vest. Še se bova učila.
Foto: Envato (1 in 3), arhiv DiŽ (2)
