Marija pa je besede ohranila in premišljevala v svojem srcu…. Stavek iz Lukovega evangelija, po Jezusovem rojstvu. In podoben stavek še enkrat, ko Marija in Jožef Jezusa po treh dneh iskanja najdeta v templju in sta deležna njegovih besed: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2, 49) Kar ostre besede za dvanajstletnika. Marijo so gotovo zabolele, toda z ničemer ni dala tega vedeti.
Mislim si, da bi bil prav vsak mož vesel žene, kot je bila Marija.
Žene, ki je mnoge stiske, s katerimi je bila soočena, ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu. Iz katere ni izbruhnil slap besed, ko se ji je zgodila krivica. Koliko nas, sodobnih žena, je še sposobnih tega? Sama zase vem, da bi bilo za mojega moža (pa tudi otroke, sodelavce in prijatelje) nadvse blagodejno, če bi tudi sama večkrat sledila Marijinemu zgledu. Da bi znala ustaviti svoj jezik in premisliti, ali je res potrebno, da to, kar čutim, takoj in brez premisleka izlijem na svoje bližnje.
Na to, da sem prehitra v besedah in počasna za poslušanje (prim. Sir 5, 11), me pogosto opozorijo moji otroci. Moja nepotrpežljiva narava namreč poskrbi, da rada skačem v besedo in dokončujem stavke drugih ljudi, pri čemer velikokrat tudi zgrešim, kaj je bilo tisto, kar so mi želeli povedati. Jim takoj ponudim odgovor, rešitev težave. Če to isto naredi z mano moj mož, sem nanj jezna. Saj vendar ne potrebujem rešitve, samo pozorno poslušanje! Pa vendar sama ravnam popolnoma enako.
Ženske smo sploh nagnjene k temu, da rade in preveč govorimo.
To je sicer v naši naravi, saj že samo z govorjenjem o tem, kaj nas teži, rešimo polovico težav. Toda s tem znamo biti naporne za naše može, od katerih pričakujemo, da nas bodo vedno znova poslušali. Pa ne le to, pričakujemo celo, da nas bodo razumeli! In to takrat, ko še same sebe ne razumemo najbolje. Moj mož, ki je dober poslušalec, mi v tovrstnih trenutkih navadno reče:
»Žena, ne razumem te, te imam pa vseeno rad, celo takrat, kadar me jeziš.«
Jezikavi Jezus?
Zato bi se lahko večkrat priporočile Mariji, ki je naša Nebeška Mati. Mislim si, da se je tudi Marija – kljub temu, da je besede premišljevala v svojem srcu – kdaj s kom pogovorila. Gotovo je Bogu, kateremu je z besedami: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi,« obljubila pokorščino, kdaj pa kdaj potožila, da ji je težko. Gotovo se je pri vzgoji soočala s podobnimi težavami kot vse druge matere. Gotovo jo je zabolelo v dno srca, ko ji je Jezus v Kani Galilejski na njeno opozorilo, da bo zmanjkalo vina, zabrusil: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« (Jn 2, 4)
Če bi kaj takega meni rekel kateri od mojih otrok, bi sledila pridiga.
Marija pa je strežnikom na poroki rekla, naj storijo, kar jim bo Jezus naročil. Kakšna ponižnost!
Kadar se sama znajdem v situaciji, ko sem slabe volje ali jezna, se velikokrat obrnem na Svetega duha in ga prosim za pomoč.
Na začetku sem ga prosila za prave besede. Toda čim sem odprla usta… Ni šlo. Zdaj raje prosim, da bi v trenutku razburjenja zmogla biti tiho in počakati z besedami, dokler se ne umirim. Če se uspem zadržati, si vzeti nekaj časa za premislek, se vprašati, zakaj me je nekaj »spravilo na obrate«, večinoma vedno odkrijem, da je dogodek odprl eno od mojih še ne zaceljenih ran. Izročim jo Gospodu in prosim, naj jo on zaceli. V tem času se umiri tudi moje srce. In veste kaj? V veliki večini primerov ne čutim več potrebe po besedah.
Biti hiter za poslušanje in počasen za govorjenje. Tako svetuje modri Sirah in v tem nam je lahko največji zgled prav Marija. Mislim si, da bi bilo naše življenje v družinah, pa tudi v širši skupnosti veliko lepše, če bi se v tem zgledovali po naši Nebeški Materi.
Članek je bil prvotno objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
