Starševstvo je lepo in naporno. Zahteva čas, energijo in veliko mero potrpljenja. Če me je življenje ob štirih otrokih kaj naučilo, sem spoznala to, da se bom starševstva učila do konca življenja. Tu je 6 nasvetov, ob katerih z možem še vedno rasteva kot starša.
Vajin odnos je najpomembnejši odnos na tem svetu
Najpomembnejša oseba, s katero zakonca gradita vsak svoj osebni odnos, je Bog. Vendar na zemlji ni pomembnejše osebe, s katero bi morali graditi bolj zaupen odnos, kot je vaš zakonec.
Nedavno sem nekje prebrala misel, da je varuška cenejša od odvetnika za ločitve. Ne le, da je povezanost med zakoncema dobra za njun zakon, to je tudi najboljše za vajine otroke.
Ko sva gradila hišo, se z možem pogosto nisva videla skoraj cel teden. Nedelje smo sicer vedno imeli proste – a te smo preživeli skupaj kot družina. Ob četrtkih pa sva z možem hodila na plesne vaje.
To je bila ena boljših naložb v najin zakon v tistem času, poleg običajnih mesečnih zmenkov in srečevanja v zakonskih skupinah. Vsak teden sva se izjemno veselila četrtka, ko bova spet imela dve uri samo za naju. Namreč, kadar je urnik še bolj natrpan, si morata zakonca vzeti še več časa drug za drugega.
Ne bodite »vsemogočni«
Članki na spletu, fotografije v revijah, družabna omrežja in morje knjig – od kuharskih do tistih za vzgojo – je prepolnih fotografij idiličnih družin z nasmejanimi družinskimi člani v urejenih domovih.
Mladi starši (zlasti mame) zato pogosto dobijo napačno predstavo o starševstvu, ki je: »Jaz imam vse pod nadzorom.« Tak pritisk »vsemogočnosti« je odmik od Božjega načrta za nas in ustvarja le depresivne starše, ker se ob stiku z realnostjo njihova pričakovanja sesujejo kot hišica iz kart.
Vedite, da vzgajate sebe, ne otrok
Sama za uspeh pri vzgoji štejem tiste trenutke, ko se ob kuhanju poznega kosila, posledično lačnemu trmarjenju otrok, prenašanju najmlajšega, ki sili v naročje, pomoči pri reševanju matematičnih besedilnih nalog in vprašanjih petletnika, kje so njegove palčke, ki jih je včeraj prinesel iz gozda, uspem toliko zadržati, da ne bruhnem v jok ali bes.
Pravi blagoslov je, da so otroci tako zaverovani vase. S tem nas, starše, vsak dan na lep ali grob način kličejo iz naših lastnih egoističnih lupin. Ne mislim, da je starševstvo breme (prepolno je tudi veselja, ki odtehta vse napore), je pa prav gotovo pot darovanja in rasti. Zato nas vzgoja otrok dejansko dela boljše osebe, boljše zakonce in končno boljše starše.
Pustita si rasti. Sprejmita dejstvo, da bosta delala napake in da ni popolnih staršev
Ko sem sama postala mamica, me je nekega dne, ko sem ležala poleg novorojenčice, prešinilo zelo logično pa vendar meni takrat grozljivo spoznanje: »Samo jaz sem mama tej deklici.« Razmišljala sem o dokončnosti usode najine prvorojenke, da ima naju za starša. Priznam, da sem podvomila, če mi ni Bog zaupal težje naloge, kot bi ji lahko bila kos.
Zlasti prvi otrok prinese staršema največjo spremembo v načinu življenja in postavljanju prioritet. Veliko staršev se takrat znajde v pasti razmišljanja, da bi morali že vse vedeti.
A glede na to, da postaneš oče in mama šele takrat, ko dobiš otroke, je očitno mišljeno, da se starševstva učiš sproti. In učenje vključuje tudi delanje napak.
Pri vzgoji drug drugemu zaupajta in gradita edinost
Materinstvo ni edini način, kako vzgajati otroka. Pogosto ženske s svojim tenkočutnim zaznavanjem »vemo bolje«, kaj otrok želi in potrebuje, od moških. To je nekako logično in nujno potrebno v prvem obdobju otroka, saj preživimo v najzgodnejši dobi več časa z njim in ga bolje poznamo od vseh drugih ljudi.
A otrok se mora soočiti tudi z drugo platjo življenja – težjo platjo. Z izzivi in spremembami, kjer bo oče najbolje odigral svojo vlogo pobudnika, varuha in opazovalca, a ga ne bo pretirano ščitil, temveč pripravljal na resničnost zunanjega sveta.
Zato se mora mama večkrat umakniti in prepustiti vzgojo očetu. Seveda ob stalnem pogovoru, kako bosta stvari v edinosti rešila. Edinost pa ne pomeni enakosti. Edinost pomeni sprejemanje različnosti in bogatenje v dopolnjevanju.
Bodite skupaj
Ne bo konec sveta, če kdaj kaj ne bo pospravljeno, zlikano, počiščeno … Bo pa konec naših odnosov, če se ne bomo posvečali drug drugemu in tudi z živci bomo čisto na koncu, če se bodo kupi umazanega perila in posode kar naprej kopičili. Kako torej uskladiti oboje?
Pred kratkim mi je v roke prišla čudovita knjižica, ki jo priporočam vsem staršem majhnih otrok, z naslovom Otrok se ob starših srečuje z Bogom, v prevodu Metke Klevišar.
Glavno sporočilo je povzeto v tem citatu:
»Mnoge matere, žal, napačno načrtujejo čas, ki naj bi bil za otroka. Svoje delo v gospodinjstvu opravijo po možnosti čim hitreje, da bi potem imele čas za otroka, da bi se potem posvetile vzgoji,«
in potem nadaljuje, da je ravno obratno:
»V vsakodnevnem delu samem in v situacijah vsakdanjega življenja sploh poteka glavni del vzgoje. V takem okolju se človek odloča tudi za vero.«
Najbolje otroku posvečen čas je tisti, ko ga kar najpogosteje vzamemo za sodelavca ali pomočnika, ga vključimo v delo in ko je to opravljeno se skupaj posvetimo veselju nad opravljenim delom ali skupni igri. Ključ je torej v sobivanju, kjer otrok dobi izkustvo ljubezni in sprejetosti, kar je edina dobra podlaga za vsako, tudi versko vzgojo.
Članek je bil objavljen v reviji za pastoralo in evangelizacijo Cerkev danes, december 2018.
Foto: Klemen Lajevec
