25 dni brez žene – 2. del

,

Poročil sem se, da bi bil skupaj z ženo. Vsaj večino časa. Vseeno pa se je v skoraj treh desetletjih nabralo vseh vrst odsotnosti, ki so naju za več dni ločile. Začelo se je že kmalu po poroki, ko sem čez božične praznike stražaril skladišča v nekdanji vojašnici jugo-vojske. Bil je čas po osamosvojitveni vojni, jaz pa še ne pol leta poročen. Potem sem bil tudi trikrat dlje časa v bolnišnici, enkrat zaradi kroničnega vnetja črevesja, dvakrat zaradi operacije kolkov.

Tudi žena je bila trikrat odsotna od doma – »izgovor« je bila porodnišnica, rezultat pa trije (sedaj že odrasli) sinovi. Nekako zadnjih petnajst let pa nisva bila več dlje časa drug brez drugega. Do, seveda, trenutka, ko je odšla k bolni teti…

Prvi dnevi brez žene so bili zame nori

V življenju sem šel že skozi nekaj hudih obdobij. Pa vendar nisem nikoli čutil, da bi me Bog zapustil, da ne bi gledal name; da ne bi bil nekje blizu in gledal moje besne izpade, molitve, obupavanje in solze. Bog je bil vedno z mano, pa naj je bilo še tako hudo. Mogoče je kdaj naredil korak nazaj, da mi je dal prostor, nikoli pa me ni zapustil. Občutka zapuščenosti od Boga še nikoli nisem imel. Vseeno pa mi je bilo tokrat težko.

Covid statistika je bila neusmiljena, grozljiva; vsak dan je umrlo štirideset in več ljudi. To so bili ljudje, ki so imeli obraze in imena, svoje življenje in svoje drage, ki so jih prehitro zapustili. Tudi za teto in ženo sem trepetal, kaj če… Ko se je enkrat pokazalo, da sta se izmazali iz najhujšega in da ne bo treba v bolnišnico, je vsaj strah odpadel.

Živčno naporno pa je še vedno bilo.

Za to je poskrbela tašča

V hiši imamo notranji zvonec (ko smo ga napeljali, smo rekli, da za nujne primere), s katerim sta tast in tašča zvonila k nam, ki smo nadstropje više. Posebno prav je ta zvonec prišel, ko je bil tast hudo bolan. Po njegovi smrti pa je tašča ta zvonec začela uporabljati tudi takrat, ko ni bilo nič nujnega. Sedaj, ko žene ni bilo doma, sem moral jaz letati na vsak zvonec. Ni ji bilo dovolj, da sem ji kuhal, ne, imela je tudi take urgentne primere, kot so »dolgčas mi je«, »mački so na balkonu, daj jim jest« in še kar je takih življenjsko pomembnih situacij, s katerimi je skrbela za moje dirjanje po stopnicah in krepitev živcev.

Priznam, zaradi ženine odsotnosti se je naš »hotela mama« preoblikoval v »fotrovo vojaško menzo«

Kakovost je s petih zvezdic padla na eno »švoh zvezdico«. Pa še bolj štorast sem bil, kot običajno. Tako sem enkrat skuhal lep kos pečene svinjske ribice. Ko sem to »kraljico šunk« jemal iz lonca, se mi je z velikih vilic prav elegantno izmuznila in čofnila nazaj v lonec. V sekundi sem sem bil ves pošprican z vročo juho, prav tako tudi štedilnik in tla.

Srednji sin je takoj komentiral: »Ta svinja je pa še živa!«, jaz pa sem skoraj eksplodiral od jeze in nemoči. Še prestopiti se nisem upal, otroci pa so se mi krohotali. Še dobro, da mi ni padla na tla, potem bi bila dvakrat svinjska.

Korona me je pripravila do tega, da sem bolj potreboval duhovno spodbudo

Ob večerih sem se »parkiral« pred računalnik, da sem spremljal mašo župnika Martina Goloba. V starih, normalnih, predkoronskih časih, med tednom nisem hodil k maši. Ob nedeljah ja, obvezno. Med tednom pa je moralo biti že kaj posebnega, da sem šel. Sedaj pa mi ni bilo nič težko biti vsak delovnik pri Golobovi maši. Priznati mu moram, da ima nekaj v sebi, da zna Boga in Cerkev približati ljudem.

Res je, spremljanje maše preko zaslona je nekaj drugega, kot pa udeležba pri sveti evharistiji v živo, v cerkvi. Ampak, v teh čudnih časih je to še vedno bolje kot nič. Če samo pomislim, vojaščino sem služil še za časa Jugoslavije. Petnajst mesecev cerkve še od daleč nisem videl, kaj šele, da bi lahko šel k maši. To sem pač moral sprejeti, take so bile razmere. Vojaščina je bila neke vrste preizkus trdnosti lastne vere.

Verjetno bo tudi s tokratno pandemijo nekaj podobnega in se bo pokazalo, kaj je samo folklora in tradicija, kaj pa resnična vera.

Prihodnjič pa o tem, kaj mi je korona vzela in kaj dala.

 

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.