Za svetost zakona sva odgovorna oba

Dve leti nazaj mi je v januarju Boštjan rekel: “Tukaj piše, da če imaš ženo, da se moraš z njo pogovoriti … Tebe pa vprašam, ker pač boš moja žena. A se lahko priključim na ta program Exodus 90?”

Moj mož – “exodusovec”

In tako se je začelo njegovo duhovno popotovanje v molitvi, askezah in bratovščini. Meni so se nekatere askeze zdele malo nore, ampak če je njemu to všeč, naj bo!

Sadovi njegove molitve in discipline so se tudi naprej v zakonu res kazali v njegovi trdnosti, zaupanju in potrpežljivosti. Ko sem bila nervozna, zaskrbljena ali žalostna, je vedno lahko mirno rekel: “Sva v Božjih rokah.” Lahko sem čutila (no, še vedno čutim), da se svetost in blagoslov najinega zakona pretaka skozi njega.

Kaj pa jaz? Jaz pa brezskrbno uživam v teh sadovih in skrbim, da bova vedno potrebna molitve.

Lepo sem se zabubila v udobje, grizljala čokolado, delala vse stvari hkrati in vse na pol, “zabušavala” s socialnimi omrežji in domov prinašala živčnost, katere je bil deležen tudi mož.

Fiat – ne, hvala! No ja …

Slišala sem, da obstaja ženska verzija Exodusa, vendar mi je ideja o tem, da bi se tudi sama pridružila, smrdela. Brez socialnih omrežij, sladkarij, prigrizkov, brez pritoževanja … Ne, to ni zame, to je pretežko. A se je po dveh letih izmikanja vendarle zgodilo. Dan pred začetkom letošnjega Fiata 90 sva se našli dve skavtinji, ki sva se spraševali, ali bi, ali ne bi. Pa sva se na hitro odločili, da bi, stopili skupaj ter nabrali skupino za sestrstvo.

Začeti ni bilo težko, v bistvu je sprememba prav dobro dela, sploh pa sem imela olajševalne okoliščine, ker je tudi Boštjan začel z Exodusom. To je torej pomenilo, da sladkarije niso kar tako ležale po stanovanju in oba sva si prizadevala, da sva šla že ob 22h v posteljo.

Zakaj sem se sploh to šla?!

Po nekaj dneh pa se je začel boj. Svojega prostega časa nisem znala unovčiti v kaj koristnega. Socialna omrežja so kar vabila nazaj v svoj objem, zvečer pa mi pritiskala na vest, koliko pametnejših stvari bi lahko počela čez dan. Delala sem vse stvari hkrati, pozabila na molitev, ki me je počakala do večera, v nedeljo sem se spomnila, da čez teden nisem šla k maši in da se še sedaj med pisanjem pritožujem, kaj vse mi ni šlo.

V veliko pomoč mi je bilo moje sidro, kateri sem lahko odkrito potožila, kje sem šibka in se ob njej okrepila za nov začetek. Tudi sestrice, od katerih je vsaka bíla svoje boje, so mi bile v veliko spodbudo. Ko vidiš, da nisi sama v tem in spoznaš, da so lahko tebi določene discipline zelo enostavne (kot je meni bil post), pri nekaterih pa se je odvijala prava vojna.

Hvala, Marija!

Najlepša od komponent, oziroma ‘DA-jev’, ki smo jih kot Marija rekle Bogu, pa je rožni venec. To, da si vsak dan vzameš čas, da se spomniš na svoje sestre, ostale žene v Fiatu in konec koncev tudi može v Exodusu, na celotno Cerkev in druge določene namene, ki jih izročiš Mariji v varstvo, je neprecenljivo.

Vem, kaj mi je storiti

Velika noč se je zgodila in Gospod je vstal, aleluja!

Sedaj vem, kje so luknje v mojem življenju in kakšne so moje razvade. In zdaj vem, kako lahko tudi jaz čistim strugo studenca milosti, ki se pretaka v najin zakon.

Kaj pa ti?

---

Foto: Canva