Odnašanje riti = vzgoja za hendikep

Moji sošolki na primer …

Mlado dekle Petra v komentarju na članek Slušalka v ušesu takole zapisala: “Moji sošolki na primer, mama prebere domače branje in ji potem pove obnovo. Moji starši tega niso nikoli podpirali in tudi meni se zdi neumno, saj se pravzaprav učimo zase.”

Neverjetno, da ima mlado dekle (sklepam, da je še v osnovni ali srednji šoli) več pameti, razsodnosti in znanja o vzgoji otrok kot nekatere matere. Bravo Petra!

Malo provokativno, pa vendar: “Ali je že kakšna šola ali druga inštitucija, prijavila kakšnega starša, zaradi takih lahko rečemo, kriminalnih dejanj?”

Uničevanje otrok

Ja, tudi taki starši so, ki prav direktno uničujejo svoje otroke s tem ko jim:

• (v tem primeru) ne omogočijo izkušnje iskanja modrosti v leposlovnih delih,
• ne omogočijo izkušnje odrekanja (kaj pa je branje leposlovnih del kot odrekanje čemu drugemu, kar je za otroka lažje – npr. buljenje v računalnik, televizijo, postopanje),
• ne omogočijo izkušnje poraza (“Vse naredim, da bi dobil dobro oceno in se vpisal na to-in-to šolo.”),
• ne omogočijo izkušnje prevzemanja odgovornosti za svoje delo in ravnanje.

Odnašanje riti = vzgoja za hendikep

Takole “odnašanje riti” otroku je pravzaprav onemogočanje otroka na poti v samostojno življenje.

Otroka prikrajšati za neprijetne izkušnje, ki jih je sicer v realnosti življenja vse polno, ne poskrbeti, da bi bil otrok opremljen s temeljnimi znanji in spretnostmi, ne usposobiti ga za prevzemanje odgovornosti, obenem pa vedeti kakšen je svet in da življenje ni lahko, … je pravzaprav – malo grobo rečeno – kriminalno dejanje.

Pravzaprav je to vzgoja za hendikep, ki sicer ni telesni, a pogosto s še hujšimi posledicami.

Foto: Aleš Čerin