Kot aktivna DiŽ-evca se z največjim veseljem redno udeležujeva seminarjev in v tej družbi se vedno počutiva več kot odlično. Ampak Veržej … to pa nikakor in nikoli ni prišlo v poštev!
Iskreno, ne poznava družine, ki bi se iz Veržeja vrnila razočarana. Ne vem, če sem že od katere slišala, da se v Veržej ne vrne več. Kljub temu pa sva redno in vztrajno na vabila prijateljev, če bi šli na DiŽ-ev duhovni teden v Veržej, gladko odgovarjala z »Ne, hvala!«
Kaj je tam takšnega, da bi tvegal teden dopusta?
Poletje je pri nas namreč rezervirano za morje in hribe in vse, kar s tem ni povezano, gladko odpade. Je nesprejemljivo. Nevredno, da bi vzbudilo vsaj kanček zanimanja. Težko »odpovedljivo«. Mogoče za kakšen dan, nikakor pa ne za ves teden!
Upam, da sem dovolj nazorno opisala, da si lahko predstavljate, s kako težkim srcem sva pristala na to, da tvegamo teden dopusta in pokukamo v skrivnosten ikonični Veržej. Da vidimo, kaj neki je tam takšnega, da je vredno delne odpovedi morju.
Prijatelji so bili z vabilom vztrajni in ker so zaupanja vredni, sva pač tistega zimskega večera (še vedno v dvomih) sedela pred računalnikom in čakala, da se odprejo prijave. In medtem ko najbrž vsi molijo, da bi prišli noter, sem jaz pod mizo držala pesti, da bomo prepočasni 😊. Po potrditvi sem z grenkobo pomahala enemu od treh tednov morja, hkrati pa se je vame že naselil nek čuden, pozitiven nemir.
O Veržeju ne moreš pisati – moraš ga doživeti!
Sedaj, ko je Veržej že dolgo za nami, je jasno: o Veržeju ne moreš pisati, Veržej moraš doživeti. V Veržej prideš kot tujec in odideš kot prijatelj. V Veržej prineseš svoje veselje in svoje skrbi in ko odideš, je prvo dejansko podvojeno in drugo razpolovljeno.
V Veržeju se napolni in nahrani še tako podhranjena duša, okrepi še tako majav duh in odpočije še tako utrujeno telo. Veržej je skupek popolnih gostiteljev in vrhunske organizacije in znotraj obojega si povsem sproščen.
Kaj sva midva cenila?
V Veržeju sva midva cenila predvsem popolno razmerje med časom za duhovno rast, časom za naju ter časom za družino in druženjem z ostalimi. Nabralo se je spoznanj, dogodivščin, zabavnih anekdot in objemov za polno leto obujanja spominov!
Pa naj se sliši še tako zlajnano, bom zapisala: ob slovesu je srce pokalo od hvaležnosti! S toplino, s kakršno smo zapustili Veržej, se še vedno grejemo. In verjamemo, da se bomo še dolgo.
In otroci?
Bi otroci naslednje leto spet »riskirali« teden morja? Ne vem, tega vprašanja jim še nisva zastavila. Ampak njihovo navdušenje je bilo več kot očitno. Najstarejši, ki je bil že pri pomočnikih animatorjev, ne more prehvaliti tega, kako so vsi sodelovali, si pomagali, drug drugega spodbujali. Ne neha govoriti o vseh srčnih otrocih in najstnikih, ki jih je spoznal. O pogovorih, ki so jih imeli, in o »neumnostih«, ki so jih počeli.
Da o vsem sladoledu in kopanju v Banovcih sploh ne začnem, ker se mu še zdaj oči kar svetijo! Najmlajši je ob večerih komaj zaspal od pričakovanja, kaj bo prinesel nov dan. In srednji? On dodaja: »Mami, pa ne pozabi napisat’, da je bila hrana oooodlična!«
Če torej Veržeja še niste doživeli – spodbujam, vreden je vsakršne oblike odpovedi! 😉
Zapisala: Mojca Koren Lapajne
Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje.
Foto: arhiv DiŽ, Bogomila in Rok Černelič, Matic Jelovčan, Tatjana in Pavel Fičur
