Veliko sva prejela, zato dajeva naprej

Premišljujem. Kaj sva si vedno želela zase in za svoje otroke?

Seveda sva si želela, da bi živeli v ljubezni in spoštovanju, da bi usmerjali svoje korake Božjemu kraljestvu nasproti. Kam pa v resnici dostikrat usmerjamo svoj pogled? V izobrazbo, avtomobile, primerna bivališča, dejavnosti za naše otroke, športne rekvizite, skrb za zdravo telo in prehranska dopolnila, ki podpirajo naš nezdrav način življenja in podobno. Pa je vse to potrebno? V take in podobne stvari smo pripravljeni investirati kar lep del naših prihodkov. Samo tako lahko obstanemo na površju v tej družbi, ki postaja vse bolj razdiralna in nenaklonjena družini. Izrinja jo na rob kot preživeto institucijo.

Ves čas najinega zakona sva si prizadevala za graditev najinega odnosa

Vedela sva, da bova le tako pripravila ljubeč prostor, kamor bodo vstopali nama podarjeni otroci. Tako sva si dokaj hitro po poroki poiskala zakonsko skupino, ki jo je vodil duhovnik. Našo in še nekaj drugih. Po 26 letih je zakonska skupina propadla, duhovnik je opešal, midva pa sva se znašla na razpotju.

Kam sedaj? Pristala sva na DIŽ-evem temeljnem seminarju Nepozabni trenutki za naju. Bilo nas je čez 100 parov. Pričevanja, pogovori, srečevanja, sklepanja prijateljstev, dobra organizacija in spodbudno okolje. Navdušena sva bila.

To je bil prostor, kamor sva si želela vstopiti. Prostor, ki je podpiral najine vrednote, najin pogled na življenje. In sva vstopila v Družino in Življenje.

Začela sva spoznavati, da DiŽ ni pridobitno društvo in da je pri svojem delovanju odvisno predvsem od donacij in prostovoljnih prispevkov posameznikov, za katere pa vemo, da danes morda so, jutri jih pa ni. Delo zahteva strukturo in ljudi, ki se s tem ne ukvarjajo samo ljubiteljsko, ampak tudi poklicno. To pa zahteva redni prihodek in urejeno delovno okolje.

Ker sva videla potrebe, sva pristopila k mesečnemu darovanju

Darovanju po svoji takratni zmožnosti. Tudi, kadar se nama zgodijo kakšna izredna sredstva, pomisliva, koliko lahko darujeva. Veliko sva prejela in prav je, da dajeva tudi naprej.

Veva, zakaj. Za rast odnosov v naših zakonih in družinah.

Za ustvarjanje varnega prostora, kjer bomo lahko kljubovali poizkusom družbe, da nas potegne v uničujoči vrtinec egoizma in samozadostnosti. Da svetu pokažemo, da so še možni lepi odnosi med zakoncema, da je družina še vedno vrednota, za katero je vredno živeti.

Vsak od nas si lahko zastavi vprašanje:

Kaj si jaz želim zase, za naju, za nas in koliko napora in sredstev sem pripravljen v to vložiti? Midva sva se odločila. Še vedno mi odmeva Božja beseda apostola Pavla Korinčanom, ko pravi: Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. (Prim. 2 Kor 9, 7.)

Nadja in Bojan Mehle

Hvala

Hvala zakoncema Mehle in hvala vsem vam, ki skupaj z nami že pišete to veliko Božjo zgodbo na slovenskih tleh – z darovanim časom, talenti, molitvijo in finančno podporo.