poljub
Naj sonce ne zaide nad vajino jezo
Sedim na terasi pred šotorom. Dan se preveša v večer. Sonce se barva v oranžno in obzorje žari od barv. Tako mirno in spokojno je. Vzamem telefon in slikam te čudovite prizore. Za spomin. Za obdobja, ko bodo sproščeni dnevi dopusta le še oddaljen privid. Ko bova spet vpeta v službene obveznosti, v vsakdanje hitenje in skrbi.
Moja postna naloga: poljubi svojega moža!
Letos sem se odločila, da bom v postu svojega moža vsako jutro, ko odide v službo, pospremila s poljubom. Vem, da bo ta naloga zame težka. Ob jutrih sem namreč zelo nedružabno bitje, ki še samo sebe težko prenaša, kaj šele, da bi delila poljube svojim bližnjim.