Naj sonce ne zaide nad vajino jezo

Sedim na terasi pred šotorom. Dan se preveša v večer. Sonce se barva v oranžno in obzorje žari od barv. Tako mirno in spokojno je. Vzamem telefon in slikam te čudovite prizore. Za spomin. Za obdobja, ko bodo sproščeni dnevi dopusta le še oddaljen privid. Ko bova spet vpeta v službene obveznosti, v vsakdanje hitenje in skrbi.

Naj sonce ne zaide nad vajino jezo. Nasvet, ki smo ga mnogi mladoporočenci na dan poroke slišali iz ust naših staršev, botrov, izkušenih mož in žena. Želeli so povedati, kako pomembno je, da spore razčiščujeta sproti. Da se o nesoglasjih pogovorita. Da ne dopustita tihih dni.

Ko se enkrat navadita, da zaspita brez geste sprave, s hrbtom, obrnjenim drug proti drugemu, sta na poti odtujevanja. To ni dobro za zakon.

Moški potrebuje čas

Na tednih duhovnosti za družine v Veržeju nam je svetovalec Toni Mrvič govoril tudi o tem, da moški v sporu velikokrat potrebujejo čas za odmik. Da je prav, da žene to vemo in jim ta čas tudi omogočimo. Da v miru premislijo, morda celo prespijo kakšno stvar, potem pa se vrnejo v odnos in so pripravljeni na pogovor.

Ženska pa bi rada …

Tudi sama imam to izkušnjo. Vem, da moj mož v trenutku napetosti med nama potrebuje čas. Da moram biti potrpežljiva in ne siliti vanj. Res pa je, da smo ženske ustvarjene precej drugače. Sama, na primer, sploh ne morem zaspati, če med nama ostaja kaj nedorečenega. Če odhajam spat jezna ali nerazumljena. Če imam občutek, da je med nama prepad. In nesoglasja bi rada razčistila takoj, nikakor ne šele čez dan ali dva.

Kako si priti naproti v takih primerih?

Kako dobesedno moramo vzeti naročilo apostola Pavla v pismu Efežanom, ko pravi: “Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo” (Ef 4,26)?

Spomnim se nasveta, ki sva ga z možem slišala na pripravi na zakon: včasih se enostavno ne da do konca razrešiti spora ali si vzeti potrebnega časa za pogovor; sploh če je ura pozna ali eden od zakoncev še ni pripravljen na pogovor. Kadar se to zgodi, je dobro, da se že prej dogovorita za neko gesto, s katero si – lahko tudi brez besed – izkažeta ljubezen. Si zagotovita, da se imata rada in da ostajata zvesta poročni obljubi.

To je lahko križ na čelo, objem, poljub, stisk roke. Mala gesta, ki zagotavlja, da sonce ne zahaja nad najino jezo. In hkrati obljuba, da se bova pogovorila takoj, ko bova zmogla.

Naj me vsak sončni zahod spomni

Hvaležna sem za vse sončne zahode, ki v teh dneh dopusta lepšajo naše dopustniške dni. Vem, da mnogim ni dano, da bi jih občudovali skupaj, z roko v roki. Da so mnogi zakoni in družine, kjer sonce vse prevečkrat zaide nad jezo, nerazumevanjem, neslišanostjo, razočaranjem … Zato naj me vsak sončni zahod spomni, da se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Naj me obenem vzpodbudi, da v molitvi prosim za vse tiste može in žene, ki hrepenijo po odnosu, kakršnega so si predstavljali na poročni dan, pa se na tej poti srečujejo s preizkušnjami. Da bi sonce čim manjkrat zahajalo nad jezo in razočaranjem.