Šola: Ata in mama sta trenerja in ne igralca

Dnevi so se skrajšali, hladno je in že rahlo deževno. Otroci in najstniki bodo jutri spet vstopili v šolo. Bog daj, da bodo. In da bodo nekaj časa v šoli tudi ostali.

Saj vem, da veste, da nimam več šoloobveznih otrok, imam pa tri šoloobvezne vnuke v osnovni šoli. Saj vem, da veste, da takrat, ko sem imel svoje otroke v šoli, nisem delal vse tako kot bom danes pisal. Nekaj pa. A če bi sedaj – star sem 59 let – imel šoloobvezne otroke, bi se obnašal tako, kot bom zapisal spodaj. Sedaj je lahko biti pameten.

Kdo nosi odgovornost za šolanje?

Odgovor je jasen: otrok. A to odgovornost naj prevzema POSTOPOMA od prvega razreda pa do konca osnovne šole. Vedno več odgovornosti. Osnovna šola je obvezna, srednja ni več, faks pa sploh ni. Kar razložite mu sistem – dovolj zgodaj – in tudi to, da če bo prekinil šolanje v srednji šoli, gre delat. Pri nas človek lahko začne delati od 15. leta naprej. Tako bo otrok lahko vstopil v srednjo šolo s tem zavedanjem kot odgovoren človek za svoje šolanje.

Moj primer: Ko sem v gimnaziji prevzemal odgovornost za šolanje za svojega 16-letnika (to se je kazalo kot stalni ‘pejt se učit’, nerganje ob slabih ocenah, pridiganje, da brez faksa ni nič, …), mi je strokovna delavka, ki sem ji razlagal, kako ‘nisi nič, če nimaš faksa’ hladno odgovorila: “Gospod, nimajo vsi faksa, … pa kar živijo. Gospod, niti nimajo vsi srednje šole, … pa kar živijo.” Kot bi me s kolom po glavi! A kljub temu sem dojel, da od osnovne šole naprej, nisem več odgovoren za to, da najstnik naredi srednjo šolo ali faks, pač pa sem samo še omogočevalec šolanja, tisti, ki  zagotavlja pogoje, zahteva rezultate in je plačnik šolanja.

In še to ne v nedogled. Pogovorite se z otroki in najstniki kako dolgo jim boste omogočali in plačevali šolanje. Opaziti je namreč, da se nekateri kar šolajo in šolajo in šolajo … in pričakujejo od staršev, da vse to financirajo. Če je z otrokom vse v redu (če ni hendikepiran), potem je primerno, da plačujeta samo redno šolanje brez ponavljanja.

Ne “zanašaj riti” otroku

Pogosto se zgodi, da ko otrok vstopi v osnovno šolo, oče in mama ali samo eden od njiju prevzame vse dejavnosti povezane s šolo, le da ne sedijo pri pouku (pa še to bi najraje, če bi se dalo). To se kaže tako, da delajo NAMESTO otroka: delajo, ali vsaj narekujejo domače naloge, delajo plakate, berejo domače branje, pišejo spise, sodelujejo celo pri “plonkanju” (včasih je “plonkanje” precej visokotehnološko).

Temu po domače rečemo “zanašanje riti”, kar pa je pravzaprav spotikanje otroka na poti v samostojno življenje. Otroka prikrajšati za izkušnje (tudi neprijetne) in tako ne poskrbeti, da bi bil – preden odide v realnost samostojnega življenja – opremljen s temeljnimi znanji, spretnostmi in naravnanostmi, je tako, kot bi človeka, ki mu je Šmarna gora velik plezalski podvig, poslal v Severno triglavsko steno preplezat Čopov steber in upal, da bo pri plezanju uspešen in se mu ne bo nič zgodilo.

Ne bodi njegova ‘zunanja pomnilna*/shranjevalna enota’

Primer: Otrok pride v torek domov in mami navrže: “V petek moram prinesti barvice v šolo.” S tem je on opravil z nalogo. Mama si informacijo vestno spravi v svoj spomin (lahko tudi v telefon) in mu v petek pripravi barvice za v šolo. Ne samo pripravi, kar da mu jih v torbo. Če pa slučajno pozabi, ima otrok prikladen izgovor: njegova ‘zunanja pomnilna enota’ se je pokvarila.

Pred časom sem pri maši opazoval, kako je mama dobro odigrala tudi vlogo ‘zunanje shranjevalne enote’. Kakih 12 let starega fanta je najprej nagnala, da je sploh šel po listek (ki pri verouku dokazuje, da si bil pri maši), fant ji ga je namrgoden prinesel, ona pa ga je skrbno pospravila v svojo torbico. Morda ga bo otroku potem kar sama prilepila v zvezek. Ker ona vé, kam.

Kaj s tem naučimo otroka? Da njemu ni treba skrbeti niti za pomnjenje, niti za shranjevanje, pač pa za to poskrbi ‘zunanja pomnilna/shranjevalna enota’, ki pa vedno ne bo ob njem. Ali pa pač bo.

Ata in mama kot trenerski tim

Ata in mama sta otrokov trenerski tim (recimo “nogometni”) – morda eden za kondicijske priprave, drugi za taktiko igre. Trenirata ga za tekmovanje (= za življenje in ne za šolo, šola je tudi trening).

Trener med tekmo nikoli ne stopi na igrišče, pač pa omogoči vaje, da se nogometašu stalno in postopoma krepijo mišice, da vedno bolj obvlada taktiko igre, da zna igrati timsko, da je ob pravem času na pravem mestu, da lahko in tudi dá gol (celo, če ga “favlajo”), ter s soigralci zmaguje tekme.

Trenerja pa sta seveda stalno OB igrišču, spremljata tekme (oba!), navijata in se, ko otrok zmaguje, veselita, ko pa zgublja, ga bodrita in mu – če zaznata, da mu kakšnih spretnosti, znanj ali naravnanosti manjka – omogočita še več treninga. Tršega in boljšega treninga.

Če opazita, da ima nogometaš preveč motenj in ga to moti pri treniranju, mu jih pomagata omejevati.

Še enkrat: trener nikoli ne stopi na igrišče in nikoli ne igra tekem namesto igralcev.


* Izraz je nekoč uporabil naš prijatelj Marko Juhant.

Foto 1: Daniel KirschPixabay
Foto 2: Canva
0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.