Stari ljudje so nekoč rekli, da je vsak svoje sreče kovač. V nekem smislu to drži še danes, saj je res vse, kar smo, posledica naših preteklih odločitev: če bi se v mladosti odločil za bolj marljivo učenje, bi morda danes opravljal drugačen poklic oziroma službo; če bi se jaz (Dani) odločil za duhovniški poklic, ne bi bil poročen; če bi vedel, da bom imel s tem avtom stalne probleme, ga nikakor ne bi kupil … (Pa saj pregovor pravi: Če bi bil vedež, ne bi bil revež.).
Tudi za poroko sva se nekoč odločila (Nihče naju ni silil.). Ko danes gledava nazaj, priznava, da takrat kaj dosti nisva vedela o tem, kaj je zakon in kaj za seboj potegne življenje v dvoje. Leta so prinesla veliko lepega, kdaj pa tudi manj lepega in lahko rečeva, da je življenje mozaik sestavljen iz sto tisoč koščkov – nekateri so večji, drugi manjši, nekateri svetli, drugi temni, nekateri gladki, drugi hrapavi …
In čeprav sva midva danes tu, kjer sva in je za nama toliko in toliko »kilometrov« (let) skupne poti, se še vsak dan znajdeva pred novimi izzivi in novimi priložnostmi – še vedno se nama ponujajo nove odločitve … Ko sva na dan poroke veselo vzklikala: »Jaz ….. sprejmem tebe ….. in ti obljubim, da ti bom ostal zvest …«, je bilo res nekaj podobnega, kot da sva se na dolgo pot odpravila s polnim tankom goriva. In kot se zgodi pri vsakem avtomobilu (tudi pri tistih z nižjo porabo), da je treba po 700 – 1000 kilometrih poiskati bencinsko črpalko, ker s praznim tankom preprosto ne gre, se je treba tudi v zakonu po »določenih kilometrih« ustaviti na »bencinski črpalki«. In taka »črpalka«, kjer si midva v »rezervoar svojega odnosa« natočiva goriva za nadaljnjo pot, je vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju. Na taki »črpalki« se za 48 ur ustaviva, pozabiva na tisoče obveznosti doma in v službi in se posvetiva drug drugemu: ozreva se na prevožene kilometre (leta najine poročenosti), pogledava v kakšni kondiciji so »šofer, sopotnik in potniki na zadnjih sedežih«, se pogovoriva o stvareh, za katere doma v natrpanem urniku vsakdana ni časa, poskrbiva za osvežilno pijačo (pri sobotni večerni maši vsi pari drug drugemu ponovno izrečemo tisto obljubo: » … da ti bom še naprej ostal zvest«) in greva naprej z »novim gorivom« novim dogodivščinam naproti.
Dragi zakonci! Naj vas ta simbolična govorica ne moti. Iz lastnih izkušenj veva (letos bova, če Bog da, poročena 37 let), da življenje v zakonu ni lahko. Veva, da je potrebno veliko odrekanja, veliko potrpežljivosti, veliko dobre volje in odpuščanja, da gre vsa stvar normalno naprej. Velikokrat nam »zmanjkuje goriva«, kompresije, svečke se zapacajo … Potreben je servis (ne le novo gorivo). In ker veva, da je v družini sloga in razumevanje med očetom in mamo najboljša in najlepša dota za otroke, se hkrati zavedava, da se je za to vsekakor vredno potruditi in tudi čemu odpovedati. Sva pa vesela, da se da, da ni nemogoče! Le malo se je treba potruditi in manj poslušati razne “dobronamerne nasvete” prijateljev, ki jim to žal ni uspelo.
Glejte, dragi prijatelji, saj dobro vem, da imate veliko obveznosti, da denarja povsod primanjkuje, vendar tudi vem, da je odnos mož – žena najpomembnejši odnos – če ta pade, pade družina in otroci postanejo sirote. Zato je vlaganje v najin odnos investicija, ki se zagotovo povrne – najprej v hvaležnosti, ki jo najprej in najbolj čutiva midva, potem pa tudi v hvaležnosti najinih otrok in vnukov.
Zato vas vabiva, bodite pogumni in se odločite – prijavite se na vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, ki bo na Rogli od 20-22/3 ali v Njivicah na Krku od 10-12/4. Prijavite se lahko TUKAJ.
Z veseljem vas pričakujem in vam kličem še na mnoga leta!
