Premagovanje sebičnosti v vašem zakonu ali prilika o dveh ježih

Ohranjanje harmonije v zakonu je težavno že od Adama in Eve naprej. Dva človeka, ki poskušata hoditi vsak svojo ločeno, sebično pot, ne moreta upati, da bosta izkusila edinost zakonske zveze, kot je to želel Bog.

Prerok Izaija je pred več kot 2500 leti natančno predstavil to težavo, ko je takole opisal temeljno človeško sebičnost: “Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot” (Iz 53,6).

Sebičnost je verjetno najnevarnejša grožnja edinosti v zakonu

Vpliva na to, kako se pogovarjamo drug z drugim, kako si doma razdelimo odgovornosti, kako razrešujemo spore in celo na to, kako preživljamo svoj čas. Možje trmasto spregledujejo potrebe svojih žena. Raje ribarijo ali gredo na lov, igrajo golf (op.ur.: pri nas v Sloveniji bi morda dodali še, da raje “športajo”, kaj “brkljajo” v delavnici, …) ali pa celo raje preživijo kakšno dodatno uro ali dve v pisarni.

Nekoč sem srečal moža, ki je obiskoval krščanske knjigarne in knjižnice samo zato, da bi se izognil svoji ženi. Svetoval sem tudi ženskam, ki so nešteto ur preživele v trgovinah, vendar ne zaradi svoje družine, temveč zato, da bi se izognile odgovornostim doma in da bi zadovoljile sebe.

Le kako se lahko izognemo temu, da bi v zakonu želi grenke sadove sebičnosti?

Ključno je odrekanje

V prvih letih najinega zakona sem bil več kot sebičen. Po tem, ko sem bil 25 let samski, sem bil dovolj vešč, da sem znal poskrbeti za zadovoljitev svojih lastnih potreb.

Ko pa sem Barbaro vzel za ženo, sem prevzel novo odgovornost – ljubiti Barbaro, kot je Kristus ljubil Cerkev (prim. Ef 5,25). To je zahtevalo smrt sebičnosti, vendar moja “sebičnost” ni hotela “umreti”.

Po tem, ko sva se poročila, Barbara ni potrebovala veliko časa, da je spoznala mojo pristno nagnjenost k lenobi, ki je bila tesno povezana z mojim uživanjem ob televiziji. Mislil sem, da so sobote moje, da v njih lahko brez omejitev uživam, kolikor me je volja. Po vzorcu, ki sem se ga naučil od svojega očeta, sem si priskrbel brezalkoholne pijače in čips, se zleknil v svoj stol in se namestil, da bi ure in ure gledal bejzbol, nogomet, tenis, golf – ni bilo pomembno, za kakšen šport je šlo. Želel sem postati le ogromna ameba, gruča molekul s ploskimi možganskimi valovi, ki je z buljenjem v televizor ure in ure ostajala hipnotizirana. Kaj je bilo narobe s to sliko? Barbara je potrebovala mojo pomoč pri delu in pri vsakodnevnih opravkih.

Zakonska zveza ponuja izjemno veliko priložnost za to, da nekaj postorimo glede sebičnosti. Nekdo bi lahko rekel: “Ni upanja, ne morem ga pripraviti do tega, da bi se spremenil”, ali “Kakšen smisel bi to lahko imelo? Nikoli ne bo drugačna.” Barbara in jaz veva, da upanje obstaja, ker sva se naučila uporabljati načrt, ki je večji od človeške osredotočenosti na samega sebe. S pomočjo načel, ki jih uči Sveto pismo, sva se naučila, kako odložiti svoje sebične interese v dobro drugega zakonca, kot tudi v korist najinega zakona.

Pripravljen(a) biti zadnji oz. zadnja

Videla sva, da v najinih življenjih deluje svetopisemski načrt, in še vedno vsak dan spoznavava, da deluje. Barbara me ni spremenila, pa tudi jaz nisem spremenil nje. Bog je spremenil naju oba.

Zdravilo za odpravo sebičnosti je mogoče najti pri Jezusu in v Njegovem učenju. On nam je pokazal, da moramo, namesto da bi si želeli biti prvi, pripravljeni biti zadnji. Namesto da bi si želeli, da nam drugi služijo, moramo služiti mi. Namesto da bi poskušali svoje življenje rešiti, ga moramo izgubiti. Svoje bližnje (zakonce) moramo ljubiti tako močno, kot ljubimo sami sebe. Skratka, če želimo premagati sebičnost, se moramo sebi odpovedati, se prepustiti in dati vse, kar premoremo.

Če svoja življenja živimo samo zase in mislimo le na svoje sebične želje in interese, bomo na koncu od Boga dobili točno to, kar si želimo: samega sebe.

Zakonska zveza ponuja priložnost, da živimo življenje za nekoga drugega in se tako izognemo temu strašnemu zaključku: “Vse, kar imam, sem jaz. Na nikogar drugega se ne morem zanesti.”

Prilika o dveh ježih

Tisto, kar najbolj potrebujemo, je odnos z drugo osebo, ki nas sprejema takšne, kakršni smo, in nas ne zavrača. Toda bolj ko se približujem Barbari, bolj se ona zaveda, kdo v resnici sem, in možnost, da bi me zavrnila, postaja vedno večja.

Dobro znana zgodba prikazuje bolečino človeške dileme, ko medsebojne odnose primerja s stisko dveh ježev, ki zmrzujeta v zimskem mrazu. Drhteč v hladnem zraku se ježevca približata drug drugemu, da bi si izmenjala telesno toploto in toplino. Toda nato se z ostrimi iglicami in bodicami boleče zbodeta in se oddaljita drug od drugega ter znova postaneta žrtvi hudega mraza, ki ju obdaja. Kmalu začutita, da se morata spet približati drug drugemu, sicer bosta zmrznjena končala svoji življenji. Toda njune bodice povzročajo prevelike bolečine, zato se morata ponovno ločiti.

Mnogi zakoni so prav takšni. Mi ne moremo prenesti mraza (ločenosti drug od drugega), vendar se moramo nujno naučiti, kako živeti z ostrimi iglicami in bodicami, ki so del najine edinosti.

Ključ do spoprijemanja z ostrimi bodicami, ki izvirajo iz sebičnosti, pa je, da se naučite, da se morate zanašati na nekoga drugega, ker nimate nobene druge izbire. Da bi izkusili edinost, se morate odreči svoji volji zaradi volje drugega. Da bi to dosegli, pa morate najprej svojo voljo prepustiti Kristusu, nato pa boste ugotovili, da je mogoče, da svojo voljo podredite volji svojega zakonca.

Če se ne bosta mogla odpovedati svoji volji in se naučiti biti odvisna drug od drugega, bo sebičnost onemogočila ali uničila vajin zakon, ko se bosta soočala s težavami, ki se bodo zagotovo pojavile.

Piše: Dennis Rainey, skupaj z ženo Barbaro avtor knjige Starting Your Marriage Right in bivši direktor Family Life. Vir: spletna stran Family Life, naše prijateljske organizacije iz ZDA.
Prevod: Jože Sojer
Foto: Pexels