»Poglej, normalni otroci!«

Čeprav je najina najstarejša hči letos zaključila že osmi razred, še vedno nima telefona. O, ti nazadnjaški in kruti starši, ki ne dovolijo svojemu otroku svobode in mu postavljajo nerazumne meje, bo kdo rekel. V resnici sem nedolgo nazaj svojo hčer vprašala, ali naj ji kupim telefon. Pa ga ni hotela.

Kako sem otrokom oprala možgane

Ko sta bili hčerki v prvem in drugem razredu, sta prvič namignili, da bi radi imeli telefon, ker ga imajo sošolci. Vzela sem si čas in jima razložila, na kaj vse vpliva visenje pred ekranom, nato (ker beseda nekoga drugega navadno več zaleže kot mamina) pa sem jima predvajala predavanje Manfreda Spitzerja o digitalni demenci.

Nazadnje sem ju vprašala, ali telefon sploh potrebujeta. Odgovorili sta, da ne.

Odkar sta sami razmislili o tej tematiki in sprejeli odločitev, da telefona ne bosta imeli, dokler ga ne bosta resnično potrebovali, nista nikoli izrazili želje po napravici, ki mene osebno najbolj spominja na zlato tele sodobnega časa. Kljub temu na videz idiličnemu razpletu pa posledice njune odločitve niso povsem neboleče.

Analogni otroci = osamljeni otroci

Ko smo še živeli blizu osnovne šole, sem med obešanjem perila večkrat opazovala osnovnošolce med odmorom. Velika gruča deklet, ki si med hahljanjem izmenjujejo informacije o fantih, ki so jih spoznale na Snapchatu (morala sem preveriti, kako se to napiše). Potem nekaj metrov praznine. Nato pa najina hči, ki čisto sama caplja za njimi. Verjetno mi ni treba posebej razlagati, da se mi je ob tem pomilovanja vrednem pogledu trgalo srce in so se mi oči do zadnjega kotička napolnile s solzami (zraven pa je kljuval tih glasek: sama si kriva, zakaj pa si jim oprala možgane).

Mlajša hči ima nekoliko več sreče, saj ima sošolko, ki bi jo lahko vsaj za silo uvrstili v skupino analognih otrok, pa vendar: z možem nama je vse bolj hudo, da naši otroci nimajo družbe samo zato, ker ne sodijo med digitalne otroke.

»Poglej, normalni otroci!«

Je v odpovedi sodobni tehnologiji sploh kaj dobrega? Hm, pravzaprav veliko. Naši otroci čas, ki bi ga namenili igranju igric ali »pogovorom« po socialnih omrežjih, izkoristijo drugače. Veliko so zunaj, veliko berejo, veliko izkusijo. Rezultati so vidni tudi navzven. Najstarejša hči je preskočila razred in žanje uspehe na vsakem tekmovanju ali natečaju, ki se ga udeleži. Mlajši ni para v empatiji do soljudi. Sinova izražata neverjetno domišljijo pri sestavljanju lego kock.

Ko sem nedavno otroke peljala na cepljenje proti meningitisu, se jim zdravnica ni mogla načuditi. Ves čas je navdušeno ponavljala medicinski sestri: »Poglej, normalni otroci!«

Čeprav me misel na metamorfozo otrok današnjega časa iz analognih v digitalne na moč žalosti, sem še vedno prepričana, da je za naše otroke bolje, če ostanejo analogni. In četudi bodo edini na tem svetu, ki jih »radosti« sodobne tehnologije ne zanimajo, bodo prav zato veliki v Božjih očeh. »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo,« je Bog rekel Mojzesu ob dogodku z zlatim teletom (2 Mz 32,9). Upam, da vendarle ni toliko trdovratno, da se ne bi, morda tudi ob zgledu naših otrok, vsaj občasno »analogiziralo«.

1 reply
  1. Miha says:

    Problem, je, da starši danes telefon otroku v roke porinejo že zelo zgodaj. Na dopustu je prav grozno opazovati ko mulc ne je, če pred njim ne stoji stoji tablica/telefon z risanko. Zraven tudi poslušam sodelavce.. ko pravijo da 6 leten mulc ne zdrži daljše vožnje v avtu, če pred njim ni tablica.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.