Že tretje leto zapored smo se govorniki na seminarjih Družine in Življenja srečali na mini-vikendu v času »pavze« med pomladnimi in jesenskimi seminarji. Pavze so pomembne. Da se malo ustavimo, pogledamo vase, naredimo refleksijo in si naberemo moči za naprej. Da so pavze pomembne tudi, ko stojimo na odru in pričujemo ljudem, nam je med drugim povedala Anja Križnik Tomažin, ki je bila letos gostja našega vikenda.
Odgovornost in različnost
Z njo smo se pogovarjali tudi o tem, kako se soočati s tremo, ki si je nihče ne želi, pa vendar le-ta pomeni, da svoje poslanstvo govornikov opravljamo z odgovornostjo. Del odgovornosti je tudi temeljita priprava, pri kateri smo tudi govorniki priznali, da se v njej zelo razlikujemo: nekateri potrebujejo pripravo več tednov prej, drugi najbolje funkcionirajo v zadnjih dneh pred seminarjem. Še posebej ta različnost prihaja do izraza in predstavlja izziv zato, ker v Družini in Življenju večinoma pričujemo v parih.
Avtentičnost proti popolnosti
Časi so se v zadnjih 25 letih zelo spremenili, briše se ločnica formalnim in neformalnim; pri govornikih se ceni avtentičnost in ne popolnost, kar dopušča tudi uporabo narečij (seveda še vedno v taki meri, da nas poslušalci razumejo).
Ko smo Anjo vprašali, ali obstaja človek, iz katerega se ne da narediti govornika, je povedala, da sta za govornika ključna dva predpogoja: notranja motivacija (da vem, zakaj to počnem in da čutim to kot svoje poslanstvo) ter sposobnost učenja. Zato moramo govorniški pari v dialogu z Bogom vedno znova obnavljati svoj »zakaj« ter biti pripravljeni slišati tudi kakšno kritiko ter se iz nje učiti in rasti. To ni lahko, ker zahteva držo ponižnosti. Je pa vredno.
P.S. Smo pa veseli tudi vsake pohvale. 🙂
Foto: Klemen Lajevec
