Okrogla miza o evtanaziji: “Začetek in konec življenja je v Božjih rokah.” (AVDIO)

,

Smrt je tema, ki se ji najraje izognemo. Podobno tudi vprašanje trpljenja in bolečine. Pa vendar, se je o teh tako življenjskih in tako pomembnih temah danes še posebej treba veliko pogovarjati in ne zgolj površinsko.

Tega mnenja so bili tudi udeleženci okrogle mize o evtanaziji, moralni teolog dr. Roman Globokar, ginekolog dr. Aljoša Preskar, s. Emanuela Žerdin iz LjubHospica in Vilma in Dani Siter iz Družine in Življenja, ki so se 25. 4. zbrali v Krškem. Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Celotni okrogli mizi lahko prisluhnite TUKAJ:

V zadnjem času se veliko govori o “pravici do dostojne smrti”

S. Emanuela Žerdin se spominja, kako je bilo to vprašanje pred nekaj leti še povsem nekaj drugega in smo sedaj po njenem mnenju v družbi preskočili pomembne korake k celostni oskrbi človeka. “Na mojih rokah je umrlo preko 300 ljudi. Vsak umira drugače, kot se vsak rojeva drugače,” je dejala s. Emanuela in dodala, da sama te površinske razprave, ki evtanazijo prikazujejo kot instant rešitev, čuti kot zelo boleče.

Vilma Siter je prav tako najprej obudila nekaj svojih spominov  na umirajoče še iz zdravniške prakse in povzela: “Če so doživeta v spoštovanju, so ta srečanja s smrtjo od blizu vedno sveti trenutki. S tem, ko se začnemo pogovarjati o evtanaziji, se vse spremeni v svojem bistvu, ker si vzamemo v roke nekaj, kar nam ne pristoji. Dati in vzeti življenje je domena Boga.”

Evtanazija je trpljenje, ki ga pravzaprav še ne poznamo

“Živimo v času kulture odpadkov, je dejal papež Frančišek in če to prenesemo na človeka, ga moramo zavreči, ko ni več produktiven,” je bil kritičen Dani Siter in dejal, da je v ozadju evtanazije interes kapitala ter nespoštovanje vrednote življenja. Razprava o evtanaziji se zavija v celofan dobre, lepe smrti, v resnici pa je v njem zavita bolečina in trpljenje, kakršnega pravzaprav sploh še ne poznamo, saj se običajnemu žalovanju ob smrti bližnjega lahko pridružijo še sram ali krivda za prezgodnjo smrt.

Kaj bi uzakonitev evtanazije predstavljala za zdravnike, je dobro osvetlil ginekolog dr. Preskar, ko je dejal, da po njegovem mnenju evtanazija ne more biti domena zdravstvenega osebja in nikakor ne sodi v zdravstvene ustanove. “Naše poslanstvo je prav nasprotno – pomagati človeku, tudi ko trpi. S trpljenjem, ki ga človek živi, je zgled tudi za vse druge ljudi, kako živeti. Ne moremo vreči puške v koruzo, tudi ob neki resni bolezni ali bolečini. Vse to spada v naše življenje. Z rojstvom človeka čaka veliko lepega in veliko trpljenja. Tudi smrt. Vse to je treba sprejeti in ne smemo življenja umetno prekinjati.”

Izhajamo iz tega, da je življenje Božji dar

Dr. Roman Globokar je uvodoma dejal, da tudi v trpljenju sprejemamo življenje kot podarjeno. V to smo kristjani povabljeni z zavedanjem, da v trpljenju nikoli nismo sami. Prav osamljenost je pogosto najhujša.

Ljudje spremenimo pogled na življenje, če vemo, da smo sprejeti in ljubljeni. Kadar pa čudimo, da smo nekomu odveč ali v napoto, si želimo, da bi se to življenje čimprej končalo.

In Cerkev jasno obsoja vsak poskus, da bi se človek postavil za absolutnega gospodarja življenja.

“Cerkev pa hkrati zavrača tudi terapevtsko zagrizenost in podaljševanje življenja za vsako ceno,” je povedal Globokar. Ker je treba sprejeti tudi to, da se naše življenje izteka, imamo pravico, da zavrnemo določeno zdravljenje ali terapijo, ki ne obljublja izboljšanja.

Gostje so se pogovarjali tudi o tem, kaj se sedaj dogaja v državah, kjer so evtanazijo že legalizirali, o razlogih, ki jih navajajo podporniki evtanazije, o pasteh in zlorabah evtanazije ter o odnosih med umirajočimi in svojci.

Toplo priporočamo, da si vzamete čas za tako pomembno temo in PRISLUHNETE bogati vsebini celotne okrogle mize:

 

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.