Ko so očke začele krmežljavo utripati, so se drobna usteca raztegnila v nasmeh. »Kaj je, mami?«
»Samo jutro, srček,«
Z dlanmi sem objela drobna lička in s prsti počesala dolge svetle kodre. Čudež moj mali. V življenju ni veliko stvari, ki bi me hkrati navdajale s tolikšnim občutkom ljubezni, hvaležnosti, strahu in odgovornosti hkrati. Ti moje dete …
Bila sem sredi druge nosečnosti, v temi največje tesnobe v življenju. Morda z otročičkom ne bo vse prav, so se glasile najbolj grozljive besede v mojem življenju. Negotovost se je iz dnevov zavlekla v tedne. Vprašanja, dvomi in bolečina so se iz prsi dvigali proti grlu in ga stiskali, da me je na trenutke začelo dušiti. In neke noči, ko se mi je zdelo, da me bo teža skrbi za nerojeno dete zdrobila, sem se obrnila k Njemu, bolj goreče in bolj iskreno kot sem si v svoji platonski veri kdaj znala predstavljati. »Daj mi znamenje, da bo še vse dobro. Prosim, ker ne morem več,« so nemo mrmrle moje ustnice.
Prvorojeni sin je trdno spal za mojim hrbtom. V tistem trenutku pa je v spanju odločno dvignil roko, me pobožal po glavi in potrepljal po ramenih. Kot bi to storil ljubeči oče, ne pa dveletni otrok. Kot bi hotel reči, ne skrbi, vse bo še dobro. Kot bi On skozi malčkovo ročico odgovoril na mojo molitev. Objel me je globok in spokojen spanec, kakršnega nisem bila deležna že tedne.
Zjutraj me je prebudilo zvonenje telefona. »Oprosti, da sem tako zgodnja, ampak morala sem te poklicati. Ponoči se mi je sanjalo, da si rodila zdravega fantka. Tako živo je bilo, da sem te morala takoj zjutraj poklicati,« mi je z vedrim glasom razlagala prijateljica, s katero se nisva slišali prav pogosto.
Fantka? Ampak prepričana sem, da bo punčka, se mi je motalo po glavi, ko je težka kepa počasi zapuščala mojo dušo.
Po tistem je postalo lažje. Še vedno sem težko vse prepuščala v Njegove roke, še vedno sem si nalagala več, kot je zahtevala teža dneva, a korak je bil manj obtežen. In potem je prišel trenutek, ko so mi ga položili v naročje. »Čestitam! Zdravega in krepkega fantka imate.«
Moja vera ni vedno globoka in v moji povezavi z Bogom pride velikokrat do kratkega stika. Morda mi je prav zato naklonil milost biti mama. Ker je odsev v očeh mojih otrok še najbližje odsevu nebes na zemlji.
Saška
