Oče in sin – skupaj v postu (2. del)

, ,

Mineva že več kot tri tedne od Velike noči in kakšen dan več od konca postnega časa. Kje je že to? Sedaj si pa lahko privoščimo … post je (bil) tako ali tako rezerviran samo za obdobje 40 dni. Pa res? Sem se sposoben čemu odreči tudi v »normalnem« obdobju leta? Mogoče enkrat na mesec? Mogoče enkrat na teden? Mogoče …

Kaj naj dam v lonec?

S postom (oz. vsaj z razmišljanjem o njem) me je »okužil« stari ata, ko mi je pripovedoval njegove izkušnje lakote med 2. svetovno vojno. V spominu mi, poleg zgodb, ostajajo tudi njegove orošene oči in pa predvsem njegov odnos oz. spoštovanje do hrane (na njegovi mizi ni nikoli ostala drobtinica kruha).

Tudi moja stara mama mi je večkrat pripovedovala, da velikokrat niti med opoldanskim zvonjenjem še ni vedela, kaj sploh naj da v lonec. Kje naj dobi toliko hrane za vsa lačna usta. Velikokrat so bili brez kosila, da večerje niti ne omenjam. Ob skromnem zajtrku (če je sploh bil) so preživeli dan … Jaz pa sem včasih že težko zdržal v času med obrokoma.

Recept za okužbo

Spoštljiv odnos do hrane, kot tudi njeni občasni odpovedi, želim prenesti tudi na svoje potomce. Recept tega prenosa ni nič drugega, kot da v prvi vrsti tudi sam živim takšno življenje – zgled je najboljši »virus«. 😊 Sodeč po odzivu sinov, se ta okužba že uspešno prenaša naprej (kratko pričevanje je na voljo tukaj).

Recept tega prenosa ni nič drugega, kot da v prvi vrsti tudi sam živim takšno življenje – zgled je najboljši »virus«.

Lačen si ful drugačen

Če odmislim neuspele poskuse tekom mladih let, potem sem se s postom prvič resneje soočil šele z udeležbo v programu Exodus 90. Post mi je na začetku delal kar nekaj težav … saj veste, kako pravijo: »Če je možak lačen – je siten, če pa je sit – je zaspan«. 😊

No, zame je veljalo predvsem prvo. Telesna lakota se je precej odražala na najinem (ne)odnosu z ženo, pa tudi do otrok sem imel precej manj potrpežljivosti. Posta si na začetku nekako nisem znal osmisliti, čutil pa sem, da se zadaj skriva nekaj globljega …

Številne stiske prijateljev in prošnje za molitev mi dajejo spodbudo (bolje rečeno, brco v rit), da se odpovem svoji coni udobja. Duhovni vidik posta je tu bistvenega pomena – vera oz. zaupanje, da mojo skromno žrtev v obliki telesnega odpovedovanja (npr. hrani, toplemu tuširanju, nepotrebnemu brskanju po spletu …) Bog lahko porabi za dobro drugega.

Moč besede

Opažam, da prav telesna lakota naredi prostor duhovni veličini. Kristusove besede »Človek naj ne živi samo od kruha …« (Matej 4,4) ali pa »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz.« (Matej 6,17) izkušam povsem konkretno ravno preko posta. Hkrati pa lažje razumem tudi skušnjave, ki so med postom še kako prisotne.

Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz (Matej 6,17).

Če stavim le na svoje moči in sposobnosti (kar je, roko na srce, past v katero se lahko hitro ujamem), potem je želja kamne spremeniti v kruh (Luka 4,3) povsem razumljiva.

Dar hvaležnosti

Post, v takšni ali drugačni obliki, me resnično odpira hvaležnosti, pa tudi hrepenenju po stvareh, ki se jim odrekam. In prav hrepenenje je danes, v času materialnega izobilja, skorajda izginilo – sploh pri otrocih. Nobena, še tako preprosta stvar ni samoumevna. Vse nam je podarjeno.


Foto: arhiv družine Čelik

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja