Oče in sin – skupaj v postu (1. del)

V družini imamo navado, da si v nedeljo pod večer napišemo jedilnik za prihajajoči teden. Ne dolgo nazaj je bil za četrtek izbran ješprenj. Najstarejšemu sinu to ni bilo ravno po volji, zato je dejal, da tega ne bo jedel. Po nekaj pregovarjanja je izustil, da bo ta dan rajši imel post (ob vodi). Z ženo sva se le nekoliko smeje pogledala in si mislila svoje …

Dan brez hrane – je to mogoče?

No, kmalu je na vrsto prišel tisti četrtek. Sin je brez zajtrka odhitel v šolo (na daljavo), kar ni v njegovi navadi. Proti opoldnevu je očitno postal že zares lačen, saj je pogostokrat imel »mimohod« skozi kuhinjo. 😊

Žena mu je ponudila kos kruha, a ga je zavrnil češ, da ati tudi ne jé med postom. Ko mu je obrazložila, da obstaja tudi post ob kruhu in vodi, se mu je kar zasmejalo. Z veseljem je »pomlatil« rezino kruha in to je bilo za tisti dan z njegove strani tudi vse.

Z ženo sva komaj verjela, da tak »jedec« in »sladkosned« sploh zdrži en dan ob vodi in kruhu. Nad njegovo vztrajnostjo in odločnostjo sva bila praktično brez besed – to naju presega.

Najstarejšega sina je omenjeni enodnevni post očitno nagovoril. Pred kratkim mi je namreč omenil, da si na veliki petek želi, da skupaj končava moj tridnevni post.

Jabolko ne pade daleč od drevesa

S postom, ki se ga tudi sam trudim redno prakticirati predvsem zadnje leto (kar gre zasluga predvsem udeležbi v programu Exodus), dajem zgled tudi in predvsem svojim otrokom oz. celotni družini. Posledično so že otroci od malega »okuženi« z zavedanjem, da post obstaja, da ni rezerviran le za »ekstremiste«, da ne obstaja le ob velikem petku, da se ga da udejanjati poleg vseh dnevnih obveznosti … in da ima konec koncev tudi pozitivne učinke na zdravje.

Ej, pozabil si na bonbon!

Taisti sin se, med drugim, uči tudi igranja harmonike. Učitelj mu (skoraj) vsakokrat po končani uri ponudi pehar z bonboni. Ni potrebno posebej poudarjati, da se sinova roka običajno kar avtomatsko stegne po njih. No, v tem postnem času pa se je sin odločil, da se jim bo odpovedal. Učitelj je nekoč po končani uri inštrukcij za odhajajočim sinom zavpil: »Ej, pozabil si na bonbon!« Sin pa mu je dal jasno vedeti, da ima post. In učitelj ga je presenečen vprašal: »Ja, a sedaj morajo imeti post že otroci?« 😊

Post ni le odpoved

Post poskušamo konkretno udejanjati vsi v družini (vsaj v postnem času). V večini primerov si otroci zadajo odpoved sladkarijam (kar, roko na srce, za njih ni mačji kašelj). Eden izmed sinov pa si je letos zadal truditi se pravilno izgovarjati šumnike (tega bo vesel predvsem njegov logoped 😊).

Post tako ni le odpoved, pač pa je lahko tudi trud za nek (višji) cilj.

Post je več kot le telesni vidik, čeprav se slednjemu dandanes v družbi daje največ pozornosti. Po mojem mnenju pravzaprav ne moremo govoriti o postu (vsaj ne v krščanskem pomenu besede), če zraven na vključimo tudi duhovnega vidika. A prav telesni vidik je tisti, ki lahko odpira vrata duhovnemu.

Foto: arhiv družine Čelik