Neznosno breme namišljene popolnosti

Breme »namišljene pridne popolnosti« je težko in le redki ga zmorejo nositi. V današnjem času je to poudarjeno s polepšanimi podobami na socialnih omrežjih. Izkrivljen pogled na človeka in še posebej na odnos, kakršen naj vlada v paru, pa nam že dolgo »prodaja« Hollywood z romantičnimi filmi s srečnim koncem v stilu “in živela sta srečno do konca svojih dni”.

Hollywood “poganja” človekovo hrepenenje po popolnosti

Ne gre podcenjevati vpliva, ki ga imajo na naše življenje brezštevilni filmi. Prepričujejo nas, da bo v življenju in v partnerskem odnosu vse v redu, če bomo le našli »popolnega« partnerja. Srečevanje s takšnimi zgodbami od otroških let dalje v nas goji popolnoma nerealna pričakovanja. Noben človek ne more do konca zadovoljiti tega hrepenenja po popolnosti. V resnici gre za željo po presežnem, ki je vgrajena v vse nas. Psalmist to željo naslovi kot žejo po Bogu: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.« (Ps 42,2-3).

V kolikor pa, kakor Hollywood, Boga ne poznamo oz. ga ne želimo poznati, bomo to najgloblje hrepenenje usmerili v romantično ljubezen. Popolno sprejetost in brezpogojno ljubljenost bomo pričakovali in tudi zahtevali od ljubljene osebe.

Nevarnost krščanske popolnosti

Kadar se človekovo iskanje brezpogojne ljubezni zateče v promiskuitetno vedenje (varanje, pornografija, zasvojenost s spolnostjo), to hitro opazimo in obsodimo. Že na prvi pogled vidimo, da ta pot ni prava in da v njej ni dokončne zadovoljitve. Če pa skušamo svojemu hrepenenju po brezpogojni, absolutni ljubezni zadostiti v “popolnem krščanskem” zakonu, kjer takšno ljubezen zahtevamo od svojega zakonca, težave ne vidimo na prvi pogled. Gre za mnogo bolj prikrito realnost, ki pa je zato še bolj nevarna. Pogosto gre za vseživljenjsko bolezen! Neka žena je iskreno priznala, da boleha za pričakovanjem popolnosti: “Jaz sem ‘črna luknja’ potreb, dokler se ne zavem, da moj mož ni moj Bog in da še tako dober mož ne bi mogel izpolniti vseh mojih potreb”.

Moški radi pobegnemo v “… izme”

V okviru priprave na zakon o tej “bolezni” spregovorim mladim parom, ki v večini že nekaj časa živijo skupaj. Ko naslovim žene in jim povem, naj v možeh ne pričakujejo človeka, ki bo uresničil vsa njihova najgloblja pričakovanja, v očeh pogosto opazim solze obžalovanja – znak, da so se s to “boleznijo” že srečale. Če se ta “bolezen” ne pozdravi pravočasno, lahko privede do zagrenjenosti in uničujočih posledic za vso družino. Možje – ki prav tako bolehamo za boleznijo nerealnih pričakovanj do svojih žena – pa se iz takšnih odnosov umaknemo v različne “-izme”: deloholizem, alkoholizem, “športoholizem” ali kakšno drugo obliko iskanja potrditve in sprejetosti.

Popolnost najdeva le v Bogu

Tako za može kot za žene torej velja, da dokončne potrditve in popolne sprejetosti ne moremo iskati pri svojem zakoncu. Povsem normalno je, da ljudje ta hrepenenja imamo, vendar pa je neskončnega pomena, da jih usmerimo k Bogu, ki je popolna ljubezen sama.

Foto: Aleš Čerin