Na nekem srečanju naše zakonske skupine smo razglabljali o tem, ali obstajajo naključja ali pa za vsakim takim izjemnim dogodkom stoji nekaj več – Božji načrt. Nisem bil povsem prepričan, zato sem šel vase in tuhtal, tuhtal … Misli so odtavale več kot tri desetletja v preteklost.
Star sem bil 24 let in imel sem grozen problem
V tistih časih, če pri teh letih nisi imel dekleta, si veljal že za malo čudnega. Saj sem se udeleževal vseh mogočih mladinskih zadev, ampak kot bi oddajal neko odbijajočo energijo, nisem mogel najti nobene prave. Ko je mladina ob zaključku šolskega leta peš romala iz Ljubljane na Brezje, sem tudi šel. Zvečer maša v Šentvidu, potem pa pot pod noge. Nekateri so hodili v skupinah, drugi sami.
Zjutraj sem se sam, bolečih nog, privlekel na Brezje. Šel sem mimo skupine mladih, ki so stali v krogu. In tam mi je v oko padlo eno od deklet. Zakaj, še sam ne vem. Mogoče zato, ker je bila za glavo manjša od ostalih v skupini. Ali pa zato, ker je bila suha, črnih, skodranih las. Kaj več nisem opazil, ker sem šel naprej. Tistega dne je nisem več videl.
Tisto črnolaso dekle, ki sem jo videl na Brezjah
Potem je prišlo poletje in naš kaplan Milan Knep je v Luki na Dolgem otoku (Dugi otok) spet organiziral tedne zbranosti za mladino. Za tri tedne sem šel zraven, da sem malo pomagal … Pa upal sem, da bom srečal pravo dekle zase. Prvi teden – nič! Pa se je naokoli podilo trideset, štirideset deklet, od srednješolk naprej. Bil sem že kar malo obupan.
Ko je drugi teden prišla naslednja skupina udeležencev, je bilo med njimi tudi tisto črnolaso dekle, ki sem jo videl na Brezjah. Pošteno me je zadelo! Bila sva si všeč, ampak jaz sem hotel imeti še kakšno potrditev, da je res prava zame. Potrditev je prišla – in to kakšna!
Počitniško idilo je presekala poštena večerna nevihta
Naslednjega dne je bilo turobno vreme, vse namočeno, neprimerno za poležavanje na plaži. Kaj torej storiti s šestdesetimi mladimi? Ne morejo ves dan čepeti v hiši ali pa v cerkvi. Gneča bi bila prevelika. Kaplan se je domislil dolgega sprehoda in to takega, da so fantje izžrebali svoje spremljevalke.
Izžrebal sem odgovor na življenjsko vprašanje
V nekdanjem župnišču, kjer smo spali, je bila tudi soba, ki je služila za nekakšno pisarno. Vanjo smo imeli dovoljen vstop samo člani ožje ekipe. Tam je v miru in tišini sedelo eno od deklet in pisalo listke z imeni. Nekje sredi njenega dela sem prišel mimo in ji pogledal čez ramo. Ob naslednjem imenu, ki ga je zapisala na listek, sem ji rekel:
»Če bom to izžrebal, bom vedel, da je prava zame!«
Zaradi opravkov sem na žrebanje kar malo pozabil in ga seveda zamudil. Ko sem se spomnil, je bila košarica z listki že precej prazna. Izvlekel sem listek in lahko si mislite, katero ime je bilo na njem. ❤️ Ostalo je zgodovina … Tudi moja žena bi o tem imela veliko povedati. Ampak to je že druga zgodba …
Je bilo tisto bežno srečanje na Brezjah naključje?
Končno bi lahko prišel kasneje in skupine mladih ne bi bilo več tam. Je bila nevihta naključje? V vseh tednih, ki sem jih v različnih letih preživel na teh srečanjih mladine v Luki, je bila to edina nevihta. Je bilo naključje, da sem še ravno pravi čas stopil v pisarno? Je bilo naključje, da je prav tisti listek ostal in čakal name? Končno bi ga lahko izvlekel kateri od vsaj dvajsetih fantov, ki so vlekli listke pred mano. Je bilo naključje, da sem od vseh preostalih listkov izvlekel pravega? Ne, to je pa malo preveč naključij! To je moral biti Božji načrt!
Seveda ne rečem, da je naša življenjska pot nespremenljivo začrtana in v naprej določena. Če bi bilo tako, ne bi bilo naše svobodne volje. Mislim, da ima Bog za vsakega od nas pripravljen načrt, vendar nam pušča proste roke. Blagohotno, ljubeče gleda na nas in nam včasih »podtakne« pravi listek. Vsaj meni ga je. In ni mi žal. Kolikor vem, tudi moji ženi ne. 😊
Foto: Canva
