Naš Bog nima uradnih ur

»To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Gal 3,24).

To Pavlovo misel sem običajno vedno le preletela. Danes pa me je prav to nagovorilo in me povabilo k razmišljanju o vzgoji. Kako pomembna je vzgoja v današnji družbi! Kako pomembna je še posebej za nas, krščanske starše, ki želimo svoje otroke pripeljati do osebne vere v Kristusa!

Apostol Pavel v pismu Galačanom spregovori o »postavi«, kar pomeni: o mnogih pravilih, zapovedih, prepovedih in jasnih navodilih, ki so del postave.

Postava – pravila so dobri temelji

V Pavlovem času je imelo vse to za dober razvoj posameznika poseben pomen, saj so  ljudje, ki so bili »vzgojeni« v skladu s postavo, imeli dobre temelje, da so lahko sprejeli vero v Kristusa. Če Pavel sam ne bi bil tako trdno zasidran v postavi, ne bi mogel postati tako goreč oznanjevalec Kristusa in njegovega nauka.

Pavel pa ni bil le natančno poučen o postavi, pač pa se je zelo trudil in je v izpolnjevanju postave svoje vrstnike visoko prekašal. In vse to se je dogajalo, preden je srečal Kristusa.

Kako velik izziv je to zame oziroma za nas, starše, še posebej za mlade starše. Vsi vemo, kako je danes vzgoja zahtevna, kako je večkrat težko vztrajati pri določenih pravilih in zahtevah, ki smo jih sicer dorekli in smo prepričani, da jih otrok mora spoštovati in se jih naučiti.

Meje, ki jih postavljamo, niso betonske ampak žive

Še posebej je na preizkušnji naša vztrajnost in doslednost, ko se nam otrok upira. Vendar vzgoja pomeni prav to: vztrajati na ljubeč in tenkočuten način – skrbeti, da meje, ki smo jih otroku postavili, ostanejo in zdržijo (meje, ki jih postavljamo, niso betonske, pač pa so »žive meje«, ki se celo upognejo, ko se na njih naslonimo).

Nenehno poučevanje in vodenje, »opremljeno« s sprejemanjem, je vzgoja, ki za naše otroke zgradi trdne temelje, na katerih bodo, ko bodo prišli do svoje osebne vere, lahko gradili naprej.

Pri tovrstni vzgoji ima veliko vrednost in poseben pomen tudi tradicija, ki ni za v staro šaro. Kdor smernice, ki mu jih je pomagala oblikovati tradicija, nadgradi z osebno vero, je na pravi poti.

Potrebujemo (po)moč

Dejstvo pa je, da če hočemo pri tem pristopu vztrajati, potrebujemo nenehno (po)moč od zgoraj. Imamo srečo, da naš Bog nima uradnih ur, da ga lahko vedno znova, v kakršnikoli situaciji in ob kateri koli uri potegnemo za rokav in ga prosimo za modrost in moč.

Odprimo Sveto pismo in črpajmo vsak dan.