Mami, zakaj Jezus na križu tako žalostno gleda?

»Mami, zakaj pa Jezus na križu tako žalostno gleda?« Glas mojega malega sinka obeta pomemben pogovor. Zdajle nisem zanj prav nič razpoložena. Le zakaj postavljajo otroci zahtevna vprašanja prav takrat, ko imam veliko dela? Ampak vem, da moram izkoristiti trenutek, ker ne vem, če bo vprašal še enkrat.

 »Jezus gleda žalostno, ker vidi, koliko ljudi ga sovraži, čeprav jih ima on neskončno rad. Pa tudi hude bolečine ima,« odgovorim.

»Zakaj? A zato, ker so ga pribili na križ? Zakaj jim pa ni ušel? Ali mu njegova mamica Marija ni mogla pomagati? A ni vedela, kaj se mu je zgodilo?«

(Srečen svet, dokler otroci še verjamejo, da more mamica rešiti vse probleme.)

»Marija je vedela, saj je bila zraven. Jezus je Bog, zato bi lahko naredil karkoli. Ampak on se je pustil pribiti na križ prostovoljno.«

»Prostovoljno?!«

»Ja, s tem nas je vse rešil. Ker smo ljudje grešili, bi morali umreti. Jezus nas ima zelo zelo rad in se je javil, da bo umrl namesto nas. Tudi namesto mene in tebe.«

»O, še sreča!«

»Ja. Res sreča. Zelo hvaležni smo in zelo ga imamo radi.«

V sosednjem prostoru se je starejša hčerka ukvarjala s svojimi stvarmi, vendar sem vedela, da posluša pogovor. Mislim, da se velik del vzgoje zgodi tako, da nekaj povem enemu otroku, dotakne se pa vseh. To je zagotovo eden od plusov večje družine. Pričakovala sem, da se bo vmešala v pogovor. In nisem se zmotila.

»Ampak res mi ni jasno, kako more Bog, ki naj bi bil ljubeč, povzročiti takšno trpljenje komurkoli, še posebej svojemu sinu. No, dopustiti,«

se je takoj popravila. Lekcijo o tem, kako trpljenja ni v Božjem načrtu za človeka, ga pa dopušča, kadar je to zanj koristno, smo že obdelovali. V njenih najstniških letih je neizogibnost trpljenja zelo težko sprejeti, mnogo težje, kot je to za mlajšega brata.

»Poglej, Bog bi si zelo želel, da nikomur ne bi bilo treba trpeti. Bog si je zamislil rajski vrt, kjer bi nam bilo čudovito lepo, ker bi živeli v prijateljstvu z njim. Opozoril nas je, da prestopiti njegov ukaz pomeni trpljenje in smrt.«

»Pa kaj je le Bogu pomenilo tisto sadje. Kako je lahko tako narobe to, da poješ en sadež. Saj ni strupen.«

»Saj vendar veš, da ni šlo za sadež. Sveto pismo pravi, da je šlo za drevo spoznanja dobrega in hudega. To pomeni, da človek ni hotel upoštevati, da Bog odloča, kaj je dobro in kaj slabo. V zgodbi o rajskem vrtu je govor o Adamu in Evi, ampak zadeva pa nas vse.

Kar spomni se, da si že kdaj pomislila o kakšni slabi stvari: Saj to ni nič takšnega, saj to vsi delajo. Svobodno voljo imaš, da se sama odločaš, ali boš delala dobro ali hudo.

Kaj pa sploh je dobro in kaj hudo, to pa gre samo Bogu. Bog ima v rokah tisto osnovno lestvico, po kateri naravnavaš svoje življenje. To je tista potrebna pokorščina Bogu,« rečem previdno. Pokorščina je še ena beseda, ki je v najstniškem slovarju zelo nepriljubljena, pa čeprav gre za pokorščino Bogu.

»Ampak še vedno mi ni jasno, zakaj je moralo biti prav Jezusovo trpljenje potrebno. Kako lahko trpljenje potolaži užaljenost Boga. Saj ni sadist!«

»Ne, sadist pa prav gotovo ni. Kako bi pa ti rešila ta problem, če bi bila na mestu Boga?« Vem, da so vprašanja pri pogovoru z otrokom zelo zaželena, ker mi pokažejo tok njegove misli in ga vzpodbujajo k nadaljnjemu razmišljanju.

»Kaj ne bi mogel Bog, ki je tako ljubeč, ljudem odpustiti, ker ga niso ubogali?«

»Pa ti misliš, da bi ga potem naslednjič ubogali? Ali misliš, da ne bi prav s tem dal ljudem vedeti, da greh ni nič hudega? Majhna napakica pač, ki jo bo takoj odpustil, kot bi zbrisal z radirko, in bo spet vse v najlepšem redu. Ampak greh ni majhna napakica. Greh, tudi majhen, je strašno zlo. Tega mi z našimi omejenimi sposobnostmi sicer ne moremo prav razumeti.«

»Pa se ne bi morali za svoje grehe sami odkupiti Bogu? Vsak zase? Ni fer, da je to moral narediti Jezus, če smo bili pa krivi mi!«

Kako naj ji razložim to nedoumljivo Božjo ljubezen, ko jo še sama komaj slutim? Poskusila bom s primerjavo.

»Predstavljaj si, da ste se v šoli s sošolkami podile po hodniku in si ob tem razbila svetilko. Razbita svetilka pa je poškodovala sošolko. Zgodilo se je sicer po nesreči, ampak kot posledica neprimernega tekanja po hodniku. Se pravi, da si kriva. Razredničarka te pelje k ravnatelju, ta pa pokliče starše, se pravi naju. Midva prideva in ti rečeva, da ti odpuščava. Misliš, da zadošča? Bo ravnatelj zadovoljen? Ali bo zadovoljna sošolka, ki jo je svetilka poškodovala? Ali ni potrebno, da se midva opravičiva za tvoje neprimerno obnašanje in plačava škodo, ker sama nimaš denarja?

Zdaj pa poskusi to primerjavo prenesti v naš odnos z Bogom. Tukaj ne gre za svetilko in ranico na sošolkini roki, gre za strašansko razsežnost greha. Bog je rekel, da greh povzroči smrt. Saj ni lažnivec, da bi to rekel, če bi bil greh malenkost. Sami se nismo bili sposobni odkupiti in rešiti smrti, ker smo ustvarjena bitja in vse, kar imamo, smo dobili od Boga. Dolžni smo mu pokorščino, pa še tega ne zmoremo.

Zato se je Jezus prostovoljno ponudil, da bo umrl namesto nas in nas rešil. On je edini, ki je lahko to naredil. In kot vidiš, mu ni bilo ravno lahko.«

Tišina. Dekle premišljuje. Ljubezen se ne pokaže v prijetnih trenutkih. Prava ljubezen se pokaže takrat, ko nekdo nekaj naredi za nekoga, tudi če je to težko, zelo težko, vendar potrebno.

»Ampak nekaj pa je,« nadaljujem. »Tudi tukaj imaš svobodo, ki ti jo daje Bog. Če hočeš, lahko Jezusovo ponudbo sprejmeš in si zanjo hvaležna, lahko jo pa tudi zavrneš. Za nas je zadeva preprosta: greh ali slabost ali napako priznamo in prosimo odpuščanja, seveda iskreno, pa je urejeno. Ampak samo zato, ker je Jezus ceno za to že plačal.«

 

Tale pogovor ni potekal dobesedno tako, kot sem ga zapisala. Je povzetek več pogovorov, ki sem jih imela s svojimi in tudi drugimi otroki. Otroci in še posebno mladostniki nas prisilijo, da se ne zadovoljimo s frazami, ampak se potrudimo, da se v verske resnice resnično poglobimo.

---

Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, marec 2013.

Foto: Canva