Spomladi sem napovedala, da grem preko programa POTA poleti v Ukrajino. Veliko skeptičnih pogledov in vprašanj sem dobila: »Letos greš, res? Boste tvegali?« In sem mirno odgovorila: »Ja, namen in voljo imamo, potem bo pa že Bog zrihtal, da bomo takrat tam, kjer nas potrebuje.« In bilo je res.
Nismo spremenile sveta
Avgusta smo štiri punce odpotovale v Kijev, 5-milijonsko glavno mesto v deželi nepredstavljivih socialnih razlik. Špela, Jana, Alenka in Ivana nismo delale herojskih del in tudi nismo spremenile sveta, smo pa za tisto malo svojega časa in moči, ki smo jih dale na razpolago, prejele neprecenljivo izkušnjo in zgled tega, kaj pomeni videti Jezusa v vsakomur. In to je na prav poseben način spremenilo vsako od nas.
Neverjetne sestre
Sestre Barbara (misijonarka iz Slovenije), Marta in Vasylyna veliko svojega časa posvečajo ubogim. Skrbijo za brezdomce v centru in na ulici, obiskujejo osamljene starejše ljudi ter jim pomagajo pri negi in osnovnih opravilih. Pred epidemijo so starejše obiskovale tudi v bolnišnicah, kjer so bolniki prepuščeni oskrbi svojcem, marsikdo pa zato ostane sam.
V treh tednih smo delček sestrinih vsakdanov spoznale tudi me: pomagale smo v centru za brezdomce, pri deljenju hrane na ulici, urejanju samostanske kapele, hiše ter vrta, popisovanju prejetih zdravil, pošiljanju pošte dobrotnikom Vincencijanske družine, kuhinjskih opravilih, peki medenjakov in drugih manjših delih.
Prejele smo neprecenljivo izkušnjo in zgled tega, kaj pomeni videti Jezusa v vsakomur. In to je na prav poseben način spremenilo vsako od nas.
Z brezdomci
Najmočnejša je bila gotovo izkušnja z brezdomci. Center za brezdomce je stara pritlična stavba, ki se nahaja blizu središča. Sestre za prostore plačujejo nepredstavljivo visoko mesečno najemnino. Center ni v slabem in niti ne v dobrem stanju, je pa eden redkih prostorov, kjer imajo brezdomci možnost prespati in za trenutek biti ljudje. Nadaljevali smo delo predhodne ekipe in prepleskali prostore. Dvakrat na teden smo delile kuhano kašo in čaj, jih strigle in prevezovale njihove rane. Ob sredah smo molili rožni venec in se pogovarjali na pogovorni skupini, ki jo vodi sestra Marta; nismo veliko razumele, kljub jezikovnim preprekam pa je bilo čutiti njihovo hvaležnost, saj niso velikokrat slišani.
Lazaristi, ki živijo v sosednji hiši, so vsak dan obhajali sveto mašo. Še dobro, da Jezusu ni pomemben jezik, saj smo čebljali vsak po svoje. Zvečer smo skupaj s sestrami molile večernice, ob prijetnem klepetu pletle čudovite rožne vence, pele slovenske pesmi ali igrale družabne igre. Odprtost in toplina naših gostiteljic nas je vedno znova očarala.
Zadrega na radiu
Predzadnji dan so nas povabili na ukrajinski katoliški radio, Maria. Ko nas je voditelj vprašal, kaj nam je v Ukrajini všeč, smo bile – iskreno – malce v zadregi. Brez pomislekov smo odgovorile, da je to zgled sester, njihove vere, dela in ljubezni.
Kaj mi od projekta najbolj ostaja?
Uh, cela izkušnja. Velika hvaležnost za našo ekipo, da smo se “naključno” zbrane prostovoljke tako dobro razumele, povezale, si zaupale. Takšna ekipa je pravi dar! Ostaja mi spomin dela z ubogimi, njihova hvaležnost, preprostost in moje malo spoznanje, da lahko z majhnimi dejanji delaš pomembne stvari. Ob vsem tem je najbolj močan zgled sester: ponižnost, ki navdihuje, moč, da opravljajo vsa dela, in ljubezen, ki je je deležen vsakdo.
»Če v vsakem človeku vidiš Jezusa, to sploh ni težko,« pravijo. O, pa je! Vsak dan, teden za tednom, leta … Pogosto brez velikih sprememb ali (nam) vidnega napredka, z žalostnimi zgodbami in v slabih razmerah … Neverjetne so! Njihova vztrajnost, ljubezen in veselje ob majhnih korakih so nekaj zelo dragocenega!
Vsi smo lahko del te zgodbe
Ob koncu se zahvaljujem vsem, ki ste ali nas še boste finančno podprli in s tem postali del naše zgodbe. Z vašim darom ste podprli izkušnjo, ki je spremenila moj pogled na svet, mi pomagala pri duhovni rasti ter me navdušila, da še bolj zvesto sledim Bogu. Podprli boste tudi delovanje programa POTA, saj bomo z zbranimi sredstvi v oktobru pokrili stroške usposabljanj, ki so nastali v letošnjem POTA letu.
Avtorica članka: Ivana Žigon
Foto: Pota prostovoljci