Le preko smrti semena vzkali novo življenje

To pa je zahtevno in težko delo, ki terja veliko truda in večkrat tudi veliko trpljenja. Mnogi zakonci obupajo že kmalu na začetku skupne poti, drugi po mnogih neuspelih poizkusih … Zakaj? Težko je namreč sprejemati njegovo spontanost, ko tebi bolj ustreza vnaprej pripravljen načrt, težko je živeti v neredu, če sam ljubiš red, težko je poslušati gostobesedneža, ko sam tako zelo ljubiš tišino …! Ob takih dilemah se sprašujem, če je rešitev sploh možna? Vem, da je možna, vendar se moram zavedati, da je to izziv, ki traja celo življenje: razlike preoblikovati v priložnosti. In prav ta izziv je hkrati najina priložnost in najin privilegij. Nisva skupaj, da bi se ob trkih najinih razlik razbila, pač pa da bi se iz tega kaj naučila in postajala močnejša.

Nagovarja me Jezusova misel o zrnu, ki ne more roditi sadu, če najprej sebi ne umre. Kakšna kontradikcija! In druga misel: “Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe” (Jn 10,18).

Jezus mi razodeva, da imam ob vsakdanjih stikih s svojimi bližnjimi dve možnosti: lahko vztrajam pri svojem in si ne dovolim vzeti svoj prav, ali pa umrem samemu sebi. Pri prvi možnosti je jasno, da nočem umirati sebi, saj je umiranje sebi boleče. Sveto pismo pa me pouči, da je druga možnost prava. Če namreč ne umrem sebi in se ne odpovem napuhu in moji »pravici«, če ne upoštevam ljudi ob sebi, ostajam sama in osamljena v svoji sebičnosti, kar na koncu pomeni dejansko smrt: najprej smrt najinega odnosa, končno pa to pomeni tudi mojo smrt in smrt moje sreče. Umirati sebi torej pomeni upoštevati drugega, ga s spoštljivostjo sprejeti v njegovi drugačnosti, in z njim in ob njem živeti. Tako je umiranje sebi edina rodovitna smrt, ki vodi v pravo življenje in prinaša srečo, harmonijo in veselje.