Končno imamo tudi ženske svoj Exodus – Fiat90
Lansko leto proti koncu decembra je bilo pri nas precej govora o Exodusu90, ker se je mož odločil, da se ga bo udeležil. Program, razen mrzlega tuša, se mi je zdel precej mikaven in sem si na tihem delala v glavi načrt, da bi se vsaj pri nekaterih odpovedih in telesnih aktivnostih možu pridružila. Hkrati pa sem se po žensko spraševala, zakaj presneto obstaja tak program samo za moške in zakaj ženske nimamo svojega.
In potem, kot naročeno
Na DiŽ-evi FB dnevni sobi zagledam objavo Fiat90, program poti k Mariji za žene. Kliknem ter berem in kaj dosti sploh ne razmišljam. Yes! To je to! Naslednji dan sem že noter. Vseh DA-jev, h katerim sem se zavezala, sploh nisem podrobno prebrala. Sem si rekla, da bom to že potem sproti počela. In je bilo dobro tako, ker bi potem zagotovo še kaj zakomplicirala v smislu, da to ni zame, da bo pretežko, da ne bom zmogla … In to bi bila gromozanska škoda.
Po skoraj treh tednih Fiata
Ugotavljam, da sem prišla do tukaj s skoraj vsakodnevno telesno aktivnostjo, s precej zmanjšano količino hrane, razdeljeno samo na tri obroke na dan, še manj hrane ob sredah in petkih, brez sladkarij, socialnih omrežij, televizije, vsakodnevno molitvijo rožnega venca, brez nepotrebnih nakupov, precej več posvečenega časa mojim najdražjim in še in še … Skratka, uspeh v paketu! V vseh preteklih zaobljubah je bila to vedno misija nemogoče.
In kaj je tu tako drugače, da zmorem?
S skupino šestih sester, ki molimo druga za drugo, se enkrat na teden srečamo preko Zoom-a in si poročamo, kako nam gre. Znotraj te skupine imamo vsaka svoj steber – sestro, s katero sva tudi med tednom v kontaktu, da si podeliva svoje skušnjave, blagoslove, padce in uspehe, ter moliva druga za drugo. Nad nami je velika skupina vseh žena, ki smo vključene v ta program, ter naša skupna molitev in še čisto nad nami mati Marija, ki očitno zelo močno bdi nad nami, nas spodbuja, opogumlja, osvobaja … Ja, vse to je tisto, kar nas dviga, da misijo Fiat90 zmoremo in bomo zmogle.
Pobudnica in ustanoviteljica Fiata90 v Sloveniji
Špela Furman, žena in mati trem otrokom pravi, da to ni bila njena pobuda, pač pa, da je bil to odgovor na Marijino pobudo in Marijin klic. Pred časom jo je zelo nagovorilo pričevanje o Marijinih zelo konkretnih spodbudah ob vsakodnevnih rožnih vencih, ob čemur je začutila, da bo tudi sama morala odgovoriti na Marijin klic, da naredi nekaj konkretnega. Z Marijo se je že dlje časa želela zbližati na način, da jo začuti, kot mamo, da bi si bila z njo bolj blizu.
Kako je nastal Fiat90?
Špela je po družinskem romanju v Medugorje lansko leto 3 dni pred začetkom Exodusa90 za moške preko spleta našla program Fiat90. Začutila je, da je to tisto pravo zanjo, kamor jo Marija vabi in da bo v tem našla Božjo pomoč in bližino. Svoje navdušenje je delila s katoliškimi mamicami, ki se povezujejo preko mailing liste »mamasem« in ženam mož, ki so bili v programu Exodus90, ter jih povabila zraven. V dveh dneh se je Fiatu90 pridružilo 60 žena. V enem tednu, jih je bilo 80. Sproti je teklo še prevajanje programa, usklajevanje, dopolnjevanje. Skoraj vse so se Fiatu90 pridružile tudi letos, katerim smo se pridružile še številne nove žene in dekleta. Skupaj nas je 275. Bi bilo zanimivo vedeti, koliko nas bo Marija povabila v naslednji krog. ☺
Vse o Fiat-u 90, kaj to sploh je in DA-jih, h katerim se v tem programu zavežemo, najdete na spletni strani fiat90.si
V nadaljevanju najdete nekaj pričevanj drugih udeleženk
FIAT90 – Post ki traja 90 dni! V katerem se moram odpovedati prav vsem stvarem, ki me osrečujejo! Sliši se kar malce noro. Pa je res telefon, televizija, sladkarije, poležavanje zjutraj v postelji tisto kar me osrečuje?
Ko sem se podala v post in iz življenja odstranila ves balast, ki mi ga je satan zavil v celofan in ponudil kot pot k lepšemu, boljšemu življenju, sem šele začela videti, kaj je zares pomembno in kaj me zares osrečuje.
Ne rečem, da ni težko. Na trenutke je zelo težko ali celo nemogoče, ampak če že zjutraj dovolim Mariji, da me obda s svojo neskončno ljubeznijo, če podam roko Jezusu in si nadenem celotno Božjo bojno opremo, potem se vse odpovedi zelo hitro spremenijo v blagoslove! In ko se mi zdi da ne zmorem več, ko že dvajsetič tisti dan padem na celi črti, pokličem svoj »steber«, se zavem, da je z mano v tem najprej mojih 5 sester v Kristusu, takoj za njimi pa še čez 200 deklet in žena, ki me podpirajo v molitvi, četudi se ne poznamo. In se poberem, ter z nasmehom na obrazu grem naprej, obdana z dobrimi ljudmi, obdana z Marijinim varstvom in z Božjo Ljubeznijo. Začnejo se dogajati nepredstavljivi čudeži. Moje življenje postane boljše, postanem neizmerno hvaležna, da mi je bila dana možnost se podati v noro pustolovščino Fiat 90!
Tjaša
Fiat je priletel v moje življenje kot dobesedno takojšen odgovor na moje razmišljanje o Ninivljanih. Ko je prerok Jona prišel v Ninive in klical, da bodo pokončane, so Ninivljani verovali Bogu, takoj razglasili post in se odvrnili od svojih hudobnih poti. Nas danes opozarja koronavirus, potresi, čudne razmere v državi… Pomislila sem, kaj lahko jaz konkretno naredim? In naslednji dan telefonski klic – Fiat90 – Kaj je sploh to? – Sem zraven!
Doživela sem ga kot klic iz nebes! Povabilo k več molitve, k več ljubezni, k postu, k žrtvicam… Doživljam ga kot zavezo, ki utrjuje okvirje življenja, da se ne bi razlezlo v mlačnost. Kot skupnost, ki se podpira z molitvijo. Kot vsakodnevno nadevanje celotne Božje bojne opreme.
Mateja
Ob prebiranju programa FIAT90 sem se takoj navdušila, ker vsebuje veliko duhovne spodbude, tako bi mi pomagalo uvesti veščine, ki jih želim v življenju. V pomoč mi je tudi, da istočasno delata program za može Exodus90 mož in starejši sin, tako se skupaj spodbujamo, sodelujemo pri postu, športni aktivnosti, pri omejitvi gledanja televizije… Dolga bo še, a prepričana sem v sadove, ki jih bo prineslo sodelovanje v teh programih.
Tatjana
V svojem življenju sem čutila, kako se vedno vrtim okrog enih in istih težav in jih ne razrešim, pogrešala pa sem resnični mir in povezanost z Bogom. Prijateljica mi je ob pravem času povedala za Fiat. To je bilo točno tisto, kar sem potrebovala; sestrstvo, povezanost, pomoč, spodbudo in navodila, kako priti spet v stik s seboj, z več molitve, časa zase in za Boga.
Na začetku je bilo težko. Sploh s sladkarijami in odpoved romantičnim komedijam, kar sem nadomestila s sadjem in slavilnimi molitvami. Odpoved socialnim omrežjem pa je bila presenetljivo odrešujoča in osvežilna, kar mi doprinese veliko več časa za moje drage, moža, oba otroka in čas za Boga. In kljub bližini hladilnika, ter dejstvu, da med karanteno veliko več pečemo sem shujšala 4 kilograme 😉 Gremo še z večjim veseljem do Velike noči! Z motivacijo, da vsako odpoved darujem za boljše odnose, za mir v srcu in Božjo bližino.
Maja
Lansko leto me je poklicala Špela in mi povedala, da ustanavlja skupino, ki bo posvečena Mariji – ženski Exods. Vozila sem se v Kranjsko Goro po otroke na smučanje in nisem kaj dosti razmišljala o preprekah. Pred tem sem prek Grega spremljala moško skupino Exodus in sem videla, kakšne korake delajo fantje. Vleklo me je v askezo, kot bi moja obtežena duša vedela, da potrebuje počitek v Bogu.
Težko je razložiti, kaj se med Fiatom dogaja, ampak res vstopiš v obdobje neke posebne milosti, ko te Marija nosi po rokah. Pride mir. Ko daruješ čas za Boga, se realni čas čudežno pomnoži. Čas, ki bi šel drugače v nič (beri: za kreganje, jamranje, gledanje všečkov na FB, …) nam je podarjen za pomembnejše reči. Meni se je zgodilo, da sem dobila dodatno moč, da naredim kakšno dobro delo, koga pokličem, grem teči, naredim kakšno dolgo odloženo delo po hiši …
In svoboda od imeti ter svoboda od uživati je ena od največjih osvoboditev, kar sem jih kdaj doživela. Pričakovala bi občutek ujetosti in nemoči. Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Zadihala sem. Končno mi ni bilo treba ves čas misliti, s čim si bom “zapackala” dan. Ja, ostala mi je edina rešitev. Edini izhod iz težav, ki res osrečuje – pobeg k Bogu.
Hana
Prvi teden FIAT-a je bil zame zelo milosten. Presenečena sem bila, kako z lahkoto sem se odpovedala sladkarijam in poseganju po hrani med obroki. Dnevi brez oziroma z minimalno telefona, interneta so bili zame prava oaza miru. Čutila sem, da me molitev sester nosi, da se lahko vsemu temu odpovem. Presenečena sem bila tudi, da sem ob otrocih našla čas za nekaj telovadbe, za molitev, za pogovor s prijateljico – z mojim sebrom. In da sem bila dejansko bolj prisotna ob mojih bližnjih, ne manj.
Prvi večji boj je prišel po srečanju sestrstva, ko sem se začela počutiti »ne dovolj«; ne dovolj dobro v molitvi, v obiskovanju svete maše, v vsem v čemer sem prej našla mir. Tisti dan me je zamajalo in sem bila v skušnjavi, da spustim Jezusovo roko in začnem delati na lastno pest. Jezusu sem v molitvi predala svoje boje, občutke, strahove in prisluhnila Njegovemu glasu, ki mi je pokazal, kako me hudi duh poskuša spodkopati, mi vzeti zavetje sestrstva in me odtrgati od Jezusove roke. Pogovorila sem se še z mojim »stebrom«. Prišel je mir.
Hvaležna sem za to veliko milost, da v zadnjih 14-dneh jasneje slišim Gospodov glas in da z več miru v srcu čutim tudi moža in otroke. Gospod mi daje velike kose pogače svojega blagoslova in svobode.
Barbara
