Ko se žena spremeni

Pravijo, da ženska upa, da se bo moški po poroki spremenil. Pa se ne. Moški pa upa, da se ženska po poroki ne bo spremenila. Pa se.

Teža

Da se razumemo: to, da se ženska po poroki spremeni, ni nujno slabo. Moja, recimo, je bila, ko sem jo spoznal, majhna in suha kot en piščanec. Z leti in tremi nosečnostmi je pridobila tiste (po mojem mnenju) manjkajoče kilograme in danes se mi zdi ravno pravšnja. Tehtnica pravi, da se je zredila. Lahko pa to povem tudi bolj filozofsko. Fizikalni zakon sprememb v najinem primeru vsekakor deluje naraščajoče. Tudi sam sem bil pred tridesetimi leti suh, sedaj pa imam okoli popka naloženih za kar nekaj kilogramov državnih blagovnih rezerv.

Višina

Ko sva se spoznala, sem bil za glavo večji od nje. Zdaj med nama ni več tako velike razlike. Revmatično obolenje je opravilo svoje, hrbtenica se mi je ukrivila naprej, malo pa so me skrajšali, ko so žagali stegnenici, da so mi vstavili kolčni protezi.

Vendar mi žena kljub temu še ni zrasla čez glavo. Ne v dobesednem, ne v prenesenem pomenu besede. Kar je vsekakor dobro (zame) in pohvalno (za ženo).

Naj se še malo povrnem v tiste čase

Čase, ko sem spoznal svojo ženo, mislim, punco, ki je postala moja žena. Ker žene tako ali tako nikoli ne spoznaš do konca. Torej, bili smo na tednih duhovnosti v Luki (Dugi otok); kakšnih šestdeset mladih nas je bilo. Jasno, da smo fantje ogledovali dekleta. Saj, čez dan so bila dekleta kar za pogledat. Sirah pravi: »Ženska bo vzela za moža kogar koli, toda ena hči je boljša kot druga« (Sir 36, 21). Težava je bila, ker sem vsa ta dekleta lahko videl tudi vsako jutro, dan za dnem. Zjutraj pa je bilo kaj videti!

Ko je bil že čas za jutranjo telovadbo (ja, imeli smo dobro razdelan urnik, najprej telovadba, potem zajtrk …), se je marsikatera punca šele privlekla iz dekliške spalnice, z zobno ščetko v ustih, zlepljenega pogleda in kot v počasnem posnetku odtavala proti kopalnici. Jasno, da se je prikazala šele, ko je bilo konec telovadbe. Takrat sem se vprašal: »A s tako bi rad preživel preostanek svojega življenja?!«

Ona pa …

Kot sonce svetla izjema pa je bila ena nasmejana punca, ki je sedaj, jasno, moja žena. Bil sem jutranji tip, že navsezgodaj ves »naspidiran« (kot pravijo otroci). In ko sem jo videl, pripravljeno na jutranji tek, sem vedel, da bo prava zame. Kar je sledilo, je najina zgodovina.

Še vedno sem jutranji tip, le da mi že opoldne začne zmanjkovati energije in po kosilu je ni sile, ki bi me bolj privlačila kot gravitacija matere Zemlje; to pa običajno vodi v moj horizontalni položaj s smrčanjem. Za kakšno uro, da spet napolnim baterije.

“Mhmm”

Moja žena pa ni več tako jutranji tip, sploh kadar slabo spi. Glede na to, kaj vse je morala preživeti z mano v zadnjih tridesetih letih in glede na vse skrbi, ki jih ima z nami, dedci (z mano in najinimi tremi sinovi), jo popolnoma razumem in ji prav nič ne zamerim. Sam bi se sicer že navsezgodaj, še v postelji, pogovarjal, njej pa ni ravno do tega. Njena jutranja komunikacija je meni težko razumljiva; tisti njen vzdih »mmhmmm« z različno dolgimi variacijami ima več pomenov.

Nekoč sva imela resne zakonske pogovore na to temo. Zanimalo me je, zakaj ne uporabi besedic »ja« in »ne«, ki sta vendar krajši od njenega »mhmmm«, pa mi je odgovorila, da je pri teh dveh besedah že treba odpreti usta!

Mislim, da preveč resno jemlje Sirahov izrek: »Redkobesedna žena je Gospodov dar« (Sir 26, 14). Pravzaprav imam srečo, ker nimam tako zgovorne žene; mnogi možje si namreč večkrat na tihem želijo, da bi njihove »gostobesedne žene« postale bolj prej omenjeni »Gospodov dar«.

Foto: Canva