Kampiranje je bilo zabavno, imeli smo dovolj časa zase, za stare prijatelje in tudi za spoznavanje novih …
Nato pa je napočil dan odhoda. Z ženo sva rekla, da se bomo domov odpravili »proti večeru«. Že slutite težave? Jaz jih takrat še nisem.
Ves dan smo zares uživali, sin prijateljev, s katerimi smo bili skupaj, je praznoval 10. rojstni dan, pospravili smo dokaj kmalu in bili pripravljeni na odhod. Nekako ob 5ih popoldne sva z ženo sedla na skale in opazovala izjemno veščega surferja, ki je v močnem vetru »šibal« po vodi sem in tja. In mi je tako, malo mimogrede, namignila: »a veš, meni se zdi, da je proti večeru že sedaj…« Ne vem zakaj, ampak jaz v tistem trenutku njenega namiga nisem zaznal.
Oziroma, vem zakaj. V glavi sem imel, da se želim na hitro še zadnjič vreči v morje. Ker imamo skupaj s prijatelji šest otrok je nato seveda naneslo, da smo to željo združili še s sprehodom in kopanjem za vse otroke. Čas pa je nezadržno mineval.
Nekako ob sedmih pa je ženi zavrelo. Vpričo prijateljev mi je jasno (in glasno:)) povedala, da je mislila, da bomo ob tem času že zdavnaj na poti, da sem sebičen, ker sem s svojim kopanjem vso družbo »potegnil« v to in kar je še podobnega. Jaz sem se na to ogorčeno odzval in prepir je bil tu.
Ko smo se okrog osmih – zame je bilo »proti večeru« takrat – odpravili na pot, sva se v avtu lahko v miru pogovorila o tem, kaj se nama je zgodilo.
Ugotovila sva, da takrat, ko je bil za to čas, nisva dovolj jasno izrazila svojih pričakovanj.
Ugotovila sva tudi, da sva imela za svoje različne predstave oba dovolj dobre razloge, ki pa jih v navalu jeze niti nisva znala navesti. Ženo je skrbelo, da bom, če bomo šli prepozno na pot, postal med vožnjo zaspan. Jaz sem – prav tako šele pod pritiskom potrebe, da pojasnim svoje razloge – identificiral, zakaj se mi je zdelo vredno iti na pot pozneje: na cesti bo manj »gužve«, vročina bo že popustila (bili smo brez klime), s prijatelji bomo lahko dlje uživali, otroci bodo med vožnjo zaspali in jim bo pot tako hitreje minila, žena kot šolnica naslednji dan nima službe, jaz pa bom že nekako …
V celotnem procesu sva torej oba storila nekaj napak, ki jih bova skušala prihodnjič popraviti: pravočasno se bova pogovorila o tem, kakšna konkretno so najina pričakovanja (kaj za koga od naju pomeni »proti večeru«), pri tem bo morala žena bolj jasno in natančno povedati, kaj pričakuje, sam pa bom moral bolj konkretno ubesediti razloge za neko svojo odločitev in se dogovorjenega tudi držati.
Naposled sva ugotovila, kako pomembno je, da zaradi takšnega (ali podobnega) prepira ne zapadeva v malodušje in si ne misliva, da »takšna pač sva« in da se »tu ne da nič narediti«. Zavedati se morava, da se lahko spremeniva in da se sčasoma tudi bova, če bova na tem delala. Morda nama ne bo uspelo prav vsakič, bova pa pozorna in bova ozavestila trenutke, ko nama bo uspelo. Še dobro, da se naše geslo pri Družini in Življenju ne glasi: »Imamo že zgrajene odnose, za katere je vredno živeti«, pač pa: »Gradimo odnose, za katere je vredno živeti«.