Karantena lekcije 3: Čas odločitve

Čas stroge karantene se je končal. Ljudje se vračamo v službe, otroci v vrtce, nekateri šolarji v šole… Prejšnji teden sem se po več kot dveh mesecih usedla za volan avtomobila in se odpeljala v službo. Kar malo čudno sem se počutila …

… in nekaj časa sem rabila, da sem spet dobila zaupanje v svoje vozniške sposobnosti. Obenem pa sem ob tem, da sem se spet lahko odpeljala 100 kilometrov daleč, čutila eno samo veselje, da sem spet »svobodna«. Da moje gibanje ni omejeno na našo hišo in parcelo okrog nje ali na našo občino (ki sicer sploh ni majhna?).

Ko si za v cerkev ali trgovino nadenem masko, postanem kar malce klavstrofobična. Kot bi me dušilo. Občutek, da ne moreš vdihniti s polnimi pljuči, ni prijeten.

Pri mašah ni veliko ljudi

Pred dvema mesecema, ko so zaprli cerkve, sem res pogrešala »pravo« sveto mašo. Prepričana sem bila, da bodo cerkve, ko se bodo ponovno odprle, nabito polne, saj bodo ljudje hrepeneli po stiku z živim Jezusom v zakramentu evharistije. Pa temu ni tako. Obisk maš je majhen, bistveno manjši kot pred epidemijo.

Sprašujem se, kaj je razlog za to. Strah pred morebitno okužbo? Bojazen, da bomo zaradi gneče v cerkvi in spoštovanja ukrepov ostali pred vrati cerkve? Ali pa smo se morda preveč navadili na udobje domačega kavča?

Dejstvo je, da je epidemija spremenila naša življenja. Naše doživljanje sebe in sveta. V dneh karantene smo spoznali sebe in svoje najbližje v novi luči. In ta pogled velikokrat ni bil prav nič prijeten. Kot danes velikokrat slišimo: maske so padle.

Nam je korona prečistila vero?

Morda pa bo epidemija na nek način prečistila tudi našo osebno vero. Mislim si, da je nekaterim ta čas pomagal k okrepitvi vere. K zavedanju pomena župnijske skupnosti in skupnega sodelovanja pri sveti maši. Hvaležnosti za vse, kar prejemamo po rokah naših duhovnikov. Nekateri pa bodo morda ugotovili, da maše in zakramentov pravzaprav niso pogrešali. Da ni bilo njihovo življenje nič kaj bistveno drugačno. In jih morda ne bo nazaj v cerkev.

V kateri skupini sem jaz? To je vprašanje, ki si ga bo moral zastaviti vsak sam in nanj tudi odgovoriti. Se morda prvič zares odločiti, ali želi slediti Jezusu. Tudi po koncu epidemije. In razčistiti, kaj slediti Jezusu v resnici pomeni. Je to zgolj moja udeležba pri maši? Prejem zakramentov od krsta do poroke in lepo praznovanje, ki paše zraven? Ali pa slediti Jezusu pomeni, da se vsak dan znova izročam v njegove roke in mu dovolim, da vodi moje življenje. Med karanteno in po njej.

Vstani s kavča!

Vdihniti s polnimi pljuči. Z masko, ki morda prekriva moj obraz, pa vendar ne more skriti tega, kar v resnici sem. Pred Jezusom mi v resnici ni treba nič skrivati, saj me pozna do obisti. In me vabi v svoj objem. Samo s kavča bo treba vstati.

Foto: Sharon McCutcheon, Unsplash