V radijski katehezi z Marjano Debevec, ki je gostila Danija in Vilmo Siter ter Rafka Klemenčiča, so govorili o zakoncih, ki so ločeni in vseh, ki živijo po krščanskih merilih neurejeno. Kako se približati vsakemu človeku in mu pomagati k Bogu in kako sprejemati ljudi, ki se znajdejo v različnih življenjskih situacijah?
V poročilu izredne sinode o družini so zapisali, da vsak prelom zakonske zveze nasprotuje Božju volji, vendar da Cerkev ve za slabotnost mnogih svojih otrok in se ljubeče obrača k vsem, saj Božja milost deluje v življenju vsakega.
Kaj je Božja milost?
Najprej so se gostje pogovarjali o tem, kaj sploh je Božja milost. Dani Siter jo je primerjal z električno napeljavo, ki jo imamo po hiši – na voljo nam je, na nas pa je, da se odločimo, da “vključimo stikalo” in da Božja milost lahko deluje. “To je paradoks, da jaz, stvar, dovolim Stvarniku delovati, ampak Bog si je to tako zamislil. Ne želi iti mimo naše svobodne volje.”
Rafko Klemenčič je temu dodal, da si tega Božjega življenja ne moremo zaslužiti, nam pa je vsem dostopno po Jezusu Kristusu. Ko nam gre dobro, smo lahko zaprti za ta dar Božje milosti in tega niti ne opazimo, ko pa se nam v življenju zgodijo težke stvari, pa je lahko to lepa priložnost, ko se nekdo prav zaradi tega odpre.
Ali pa se ločeni, žal nasprotno, ko se jim zruši zakon, zaprejo pred Cerkvijo, ker se čutijo izločene, nevredne. Najpogosteje tudi naše občestvo ni vzgojeno in jih s svojimi besedami ali že s pogledi izključujemo iz skupnosti. Odprtost naših občestev je torej prvi korak.
Vilma Siter je pri tem vprašanju poudarila še to, da moramo kristjani poskrbeti za lastno higieno duše. Se zavedati najprej svojih napak in svoje majhnosti pred Bogom, saj bomo le s takšno pravo držo ponižnosti lahko imeli sočutje do vseh, ki so morda v drugačnih preizkušnjah, vendar prav tako na poti rasti, kot mi.
