Na prijateljevo pobudo sem začel razmišljati, šel v akcijo in uresničili smo “noro” idejo: odpravili smo se na križarjenje po Srednji Dalmaciji in bilo je nepozabno. Ker smo tej avanturi dali tudi vsebino, je dobila ime Božja beseda na valovih.
Lahko rečem, da smo želeli DiŽ-evi možje in žene Jezusu slediti tudi na morju in z Njim in Njegovimi učenci podoživljati dogodke, ki so se jim dogajali ob obali Genezareškega jezera, pa tudi na sami gladini jezera. Večina udeležencev junijskega križarjenja je prvič doživela kaj takega. Skoraj nismo mogli verjeti, da se nam to zares dogaja. Vzhičeni nad lepoto Božjega stvarstva, ki smo ga tokrat gledali iz čisto druge perspektive, smo pogosto ostali brez besed.
Tudi v 2025!
Križarjenje Božja beseda na valovih bo tudi v 2025. Če vas zanima, preverite termine in podrobnosti ter morebitna prosta mesta: KLIKNITE TUKAJ >
Sledi nekaj odzivov udeležencev jesenske odprave:
Kaj je dalo smisel temu križarjenju med otoki?
Večini od nas je bila vožnja in bivanje na taki ladji prva izkušnja. Miniaturni prostori nudijo vse, kar potrebuje človek, hrana je bila preprosto, odlična. Osebje profesionalno. Družba enkratna. Pa vendar, kaj je dalo smisel temu križarjenju med otoki? »Božja Beseda na valovih«, kot je Dani poimenoval ta izlet?
Ja res, jutranja maša z nagovorom, dopoldansko razmišljanje in večerna »eklezija«, pričevanja, tematski večeri, dan pa se je vedno zaključil s pesmijo, kitaro, citrami in orglicami. To je bila vsebina, ki bogati, ki ostaja v nas, ki nas povezuje in ponovno vabi. Lep kraji, vožnja z ladjo, ogledi – vse to je le še pripomoglo, da smo bili navdani s čudenjem in hvaležnostjo za čudovito stvarstvo. (Francka in Miro)
Premalo si jo vzameva v dan
Ugotavljam, da čeprav dnevno Božjo besedo skoraj vsak dan prebereva, si jo “premalo vzameva” v dan. Razlog: prekratko odmerjen čas zanjo in za molitev. In rezultat: zelo, zelo, zelo malo naju spreminja. Zato veva, kaj nama je za naprej storiti.
Sicer pa je bil to za naju neizmerno bogat teden: prva izkušnja križarjenja z ladjo, druženje s prijatelji in drugimi na novo spoznanimi “božjimi otroki”, pripovedovanje in poslušanje naših življenjskih zgodb, posebno doživljanje svetih maš in uživanje lepot morja in morskih mest. In na koncu še skok k Mariji v Međugorje. Kar ne morem dojeti, da sva vse to doživela. Hvala vama, Dani in Vilma, pred vama pa Bogu. (Sabina in Stanč)
Pohvaliti moram potrpežljivost moje žene
Prva dva dneva smo se malo lovili, potem pa je šlo. Bistveno je bilo, da smo vse delali postopno in z veliko potrpežljivosti, posebej zjutraj in zvečer. Dogovorili smo se, kdo se bo prvi zjutraj in zvečer uredil, kdo bo drugi in kdo zadnji. Kot se spodobi, sem bil jaz vedno zadnji. Posebej zabavo je bilo zame plezanje na pograd, kjer so mi prišle prav vojaške veščine “puzanja”.
Pohvaliti moram potrpežjivost moje žene, ko se je ponoči umikala ob mojih izletih na WC in mi vsako jutro pripravila perilo, da nisem sam “šaril” po kovčku. Zdaj, ko je to za nami, lahko zapišem, da je potrpežljivost zares Božja mast. In kako smo ljudje lahko prilagodljivi, če to želimo in se odpovemo sebičnosti. (Marko in Vesna)
Poseben čar so bile večerne ecclesie
Prav tako, kot je Jezus povabil ribiče, da so pustili vse in šli za njim, smo tudi mi vse pustili doma, otroke, delo, skrbi, … in se odločili, da bomo tokrat Božjo besedo poskušali začutiti na valovih morja. Čeprav malo dvomljivi in tudi prestrašeni, kot apostoli, smo se zbrali v čudovitem občestvu. Vsak od nas je bil kamenček v mozaiku Božje slike.
Jutranje svete maše, ki jih je daroval duhovnik Marinko Barbiš, ob sodelovanju diakona Janeza, so nas obogatile, povezale in nam pomagale, da smo se lahko »priklopili na Božjo frekvenco«. Hvala Daniju in Marku, da smo lahko pri svetih mašah veselo prepevali ob spremljavi kitare. Vilmini in Danijevi nagovori o pomenu vsakodnevnega branja Božje besede; spoznavanja njene živosti, dejavnosti, moči pri ozdravljenjih naših ran, grehov, bolezni, so nas opogumili in nam poživili vero. Vero, da je Bog z nami in da nevsiljivo čaka na naš odgovor.
Poseben čar so bile večerne ecclesie, kjer smo spoznavali, kako govori Bog po Božji besedi vsakemu na svoj način. Izvrstna hrana, prijazna ladijska posadka, ramljanja ob prostem času, kopanje, sprehajanje ob obalah mest in otokov, večerno petje ob spremljavi Klemenovih citer, so bili pravi Božji dotik za dušo in telo. Najsvetlejši biser v kroni pa je bil obisk Međugorja. Mati Marija nas je toplo sprejela, tako kot le ona zna, in nam podelila blagoslova za domov. Želimo si, da bi to še dolgo odmevalo v naših srcih, da bi še dolgo črpali iz napolnjenega vodnjaka in se kmalu spet srečali in objeli. (Katarina in David)
Prostorska omejenost na barki je bila blagoslov
Teden z Božjo besedo na valovih je bil za naju nepozaben dogodek, eden najlepših dopustov z globoko vsebino. Zagotovo je k temu pripomogla kot vedno lepa sprejetost in toplina Vilme in Danija ter prav tako našega duhovnega spremljevalca Marinka Barbiša.
Prostorska omejenost na barki je bila po najinem mnenju še dodaten blagoslov, ker smo zaradi druženja v salonu in na palubah udeleženci stkali posebno medsebojno povezanost. K lepemu počutju in možnostim za konstruktivno razmišljanje je gotovo prispevala tudi brezskrbnost, ki sva je bila deležna, saj nama ni bilo potrebno skrbeti praktično za nič. Hvala Bogu in Daniju za tako bogato izkušnjo morskih valov in Božje besede. (Nataša in Franci)
Zelo bogato zaradi vsebine, ki nas je povezovala
Zelo sva hvaležna, da sva lahko bila del te Božje družine, ki si je delila Božje dotike v naših življenjih na zibajoči se barki. Midva sva bila nad vsem navdušena. Še najbolj pa naju je nagovarjala sveta maša in naš duhovni spremljevalec Marinko Barbiš. Zelo sva bila nagovorjena tudi preko Ecclesie. Podelitev med nami je bila res čudež – koliko različnih odmevov na isto Besedo. Sicer pa sva kot velika ljubitelja morja hvaležna tudi za to, da smo se lahko še kopali in telesno začutili, da »plavamo v Njem«. Navdušena sva bila tudi nad hrano – se je na koncu kar poznalo na pasu od hlač. 🙂
Vsega je bilo ravno prav. Tudi to, da smo imeli na barki pravi ansambel in da se je veliko pelo, je pobožalo mojo/najino dušo. Skupaj sva ugotovila, da je bilo to naše križarjenje zelo bogato zaradi vsebine, ki nas je povezovala, in da se za luksuzno ladjo s petimi nadstropji ne bi nikoli odločila. (Andreja in Janez)
Milost, veliko milosti
Z Janjo sva se na začetku spraševala o deževni napovedi, pa vendar sva večji del poti z veseljem prenašala nalive, ki so bičali vetrobransko steklo. Moram reči, da se izredno težko odpravim na kakšno potovanje. Nerad hodim od doma, vedno se naplete še kaj, kar moram premagati, da grem na pot.
Pričakoval sem ladjo z vojaškimi razmerami in na to pripravil tudi ženo. Ob vstopu na ladjo je žena sijala, ker na ladji le ni bilo tako vojaško. Po nekoliko daljšem času sem še vedno hvaležen za vsako mašo, daljši uvod v mašo in nato samo bogoslužje našega duhovnega spremljevalca Marinka.
Podelitve življenskih zgodb … vaša vera krepi tudi moje življenje in mojo vero. Zrelost, ki jo dajo leta zakona, dela, poglobljenih razmislekov o smislu življenja ter prežetost z Božjo ljubeznijo so dragoceni darovi, ki sem jih okušal pri zakoncih.
Posebej vesel sem romanja v Međugorje, maša za zakonce, srčnost in svetost duhovnikov, pot, ko smo hodili po mokrem kamenju, varstvo Marije, Kraljice miru. Milost, veliko milosti … Dani in Vilma, izkušena in prekaljena v preizkušnjah, pa nam ob vsej organizacijski skrbi sporočata, kaj je bistveno. Da bi le še veslale družine v čolnih s simbolom ribe … (Klemen in Janja)
Foto: osebni arhiv
Tudi v 2025!
Križarjenje Božja beseda na valovih bo tudi v 2025. Če vas zanima, preverite termine in podrobnosti ter morebitna prosta mesta: KLIKNITE TUKAJ >
