Domov sva prišla drugačna

Saj poznate občutek, ko ti stvari komaj zaznavno, ampak vztrajno lezejo iz rok? Ko se ti zdi, da te bodo obveznosti in usodnosti trenutka zdaj zdaj preplavile. In se ti zdi, da bi – če bi bil količkaj koristna in odgovorna odrasla oseba, spodoben starš in še kaj – moral še malo zategniti vajeti, še malo stisniti pas in potegniti moči, tudi iz petnih žil, če ne gre drugače …

Dvomila sva, če je prav, da greva

V takem stanju naju je našla mimogrede navržena misel prijatelja, da sta z ženo prijavljena na tematski seminar o (ne)popolnem starševstvu. In še preden sva imela čas z možem zares premisliti, sva sledila hipnemu vzgibu in se prijavila. Ne mislite, da naju ves teden pred odhodom niso obilno naskakovali dvomi, zaradi katerih običajno rečemo »ah, pa saj ne moreva zdaj, bova drugič«.

Za sabo sva pustila precej »razštelane« otroke, ves družinski cirkus, nikoli zaključene šolske in službene obveznosti, dva mačka in še kaj ter se odpeljala v Veržej.

Nato pa … mir

Na tej točki naju celo v tem trenutku prevzame mir. Ker je včasih pač treba zaviti v stransko ulico ali v kak slepi rokav Mure, da se lahko ustaviš. In to sva začutila že na vratih. Vse drugo je bilo navrženo kot češnja na torti. Družba ljudi, ki jih nisi še nikoli srečal, pa so vseeno »tvoji in domači«, dva para – Ines in David ter Katarina in Klemen – ki sta s svojim pričevanjem odprla toliko globin, toliko razmišljanj, toliko uvidov, pater Peter Pučnik, ki s svojo neposrednostjo vedno znova doseže, da človek ob oltarni mizi skoraj fizično začuti Božji dotik …

---

Biti oče, biti mama …

Ti vlogi sta brez dvoma med najlepšimi, ki sva jih v življenju deležna. Ampak vzgoja je naporna. So trenutki, ko se nama zdi, da se lahko potrepljava po ramenih, in so taki, ki nama povsem spodnesejo tla pod nogami. Seminar naju je znova spomnil, da nisva sama. Da smo vsi starši v istem “zosu” in predvsem, da je včasih kakšno reč preprosto treba spustiti v Njegove roke in zaupati.

Vrnila sva se drugačna

V nedeljo popoldne sva se z gibanico vrnila med »razštelane« otroke, v znani družinski cirkus, med šolske in delovne obveznosti, ki so naju povsem mirno počakale, in niti mačka nama nista prehudo zamerila.

Vse je bilo enako. Le midva sva v teh dneh drugačna. Bolj umirjena, bolj gotova vase, bolj naslonjena Nanj.

Ko bo občutek začel popuščati, bova pa spet vzela v roke tole revijo. Seznam seminarjev na zadnji strani tam namreč res ni za brez veze. 🙂 Klemen in Simona, hvala za spodbudo. Midva pa toplo priporočava naprej.

Saška in Ivan Ocvirk

Foto: arhiv DiŽ

---

In še vtisi drugih udeležencev:

• Voditeljski pari so izpostavili, da niso terapevti, popolni starši ali strokovnjaki, ampak iskreno pričevanje je bilo dovolj, da se je v meni nekaj premaknilo. Všeč mi je bila domačnost, v katero smo bili pari sprejeti, vsi voditelji prijazni, ljubeči do nas in naših otrok. (Sara in Lenart)
• Odlična pričevanja z zelo konkretnimi življenjskimi izkušnjami, časovna razporeditev, čas za pogovor z ženo, duhovno spremstvo … Pričakovanj sicer niste dosegli, ker ste jih presegli, hvala za vse! (Klemen)
• Iskrenost pričevalcev, priznanje napak in svoje ranljivosti. Sam koncept seminarja mi je bil zelo všeč, saj je bilo namenjeno veliko časa pogovorom in debati med nama. Napotki za vzgojo so bili jasni in preizkušeni v življenju. Z lahkoto sva jih prenesla v svojo situacijo. Spoved in svete maše so bile krona seminarja. (Bojana)