DiŽ-ev spletni seminar – izkušnja nove vrste

Z ženo sva se udeležila prvega spletnega seminarja »Pomagajmo nositi bremena drug drugemu«. Malo sva oklevala, ali bi se sploh prijavila, ker sva na seminarju s tem naslovom že bila nekaj mesecev prej, v Veržeju.

Takrat, v začetku februarja, se mi je koronavirus zdel še nekaj tujega in oddaljenega; nekaj, kar se Slovenije ne tiče. Niti približno se mi ni sanjalo, da bo že čez en mesec ta nebodigatreba virus postal naša kruta realnost in da nam bo tako spremenil življenje.

Prav v luči novih razmer sva se zato odločila, da se vseeno prijaviva na spletni seminar. »Bo pa obnovitveni seminar,« sva si rekla. In ni nama bilo žal! Osnovo, glavno zgodbo (o egiptovskem Jožefu) sva sicer poznala – a vseeno sva izvedela toliko več, da bi bilo res škoda, če bi ta spletni seminar izpustila. Vsak večer sva si ogledala po en nagovor in sproti delala zapiske.

Tipka za pavzo – super zadeva!

Vsekakor je tak način seminarja super zadeva, ker imaš možnost pritisniti pavzo pri Daniju 🙂 ali si kakšen del z Vilmo ponovno ogledati, saj si tako lahko več zapišeš v gradivo. Se prav bojim, kako bo, ko bomo enkrat začeli s seminarji v živo, če me bo žena dregnila pod rebra: »Daj, pritisni že pavzo, ker še nisem vsega zapisala!«

Tista ura posnetka na računalniku se je po zaslugi tipke za pavzo res raztegnila. Pa tudi potem, ko sem ugasnil računalnik, sva se z ženo imela še toliko pogovoriti.

Posnetek sicer lahko pogledaš, kot pogledaš televizijsko nadaljevanko, pa se ti vseeno po ogledu seminarja odpre toliko vprašanj, toliko misli privre na dan, ki jih želiš predelati, izvedeti mnenje svojega zakonca… Midva sva se kar pogovarjala in pogovarjala. Mimogrede je bila ura polnoč.

Vzdušje Crikvenice v dnevni sobi?

Trudila sva se, da bi tudi v dnevni sobi ob večerih pričarala vzdušje Veržeja ali Crikvenice – pa nama ni uspelo najbolje. Seminar v živo vseeno predstavlja tudi odmik od doma, nove in znane obraze, čas samo za naju… Zato bova toliko bolj vesela, ko bodo seminarji spet v živo.

Po drugi strani pa priznam, da me je težko spraviti od doma. Običajno sem en teden prej ves živčen, »pakiram kufre« kot bi šel na Mars, ampak ko se enkrat znajdem v sobi v Veržeju, bi najraje rekel: »Čas, ustavi se, da malo zadiham in uživam, tako mi je lepo!«. Tako, kot mi je težko iti od doma, se mi je potem težko vrniti domov.

Odpade potovalna logistika …

S spletnim seminarjem pa vsa ta, zame neprijetna potovalna logistika odpade. Samo čas si je treba vzeti. Včasih nama je kakšna žena potarnala, da svojega moža nikakor ne more pripraviti do tega, da bi skupaj šla na kakšen seminar za zakonce. Sto izgovorov, da najde, samo, da mu ni treba iti. Če tole bere katera od takih nesrečnih žena: sam sem bil še hujši! Upiral sem se z vsemi štirimi: »Kaj nama je tega treba? Saj se ne kregava, rada se imava, kaj bi še rada več?!« Pa je moja žena vseeno »pritisnila pravo tipko« in me spravila na DiŽ-ev seminar.

V primeru spletnega seminarja pa trmastemu zakoncu sploh ni treba od doma. Bo pa za svojo drago ja žrtvoval kakšno uro na dan! Če pomislim, koliko ur smo možje zabili za filme in šport. Morda je pa sedaj čas, da te ure svojim ženam malo vrnemo.

Lahko pridejo tudi tisti, ki sicer ne bi mogli

So pa tudi taki pari, ki bi z največjim veseljem šli na seminar, pa zaradi okoliščin, domačih razmer, ne morejo (npr. skrbijo za bolnega ali invalidnega družinskega člana…). Zanje bi bil spletni seminar edina možnost, da brez slabe vesti (češ, da zanemarjajo svojca…) nekaj naredijo tudi za sebe.

Zaradi vseh naštetih bi bilo dobro spletne seminarje obdržati tudi potem, ko bo minila korona nevarnost. Navsezadnje lahko na spletne seminarje gledamo tudi kot na novo obliko evangelizacije.

Za konec pa velika zahvala vsem, ki ste se trudili, da je spletni seminar zaživel in nam omogočil izkušnjo nove vrste. Veliko poguma še naprej!

Foto: MikesPhotos, Pixabay

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.